OZ 2007/3

M T 123 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 vrste. Vse prirojene sposobnosti so bile pridobljene v filogenezi po metodi EE. Platonov prvi svet idej je sestavljen iz besed, pojmov in pomenov, Popperjev pa iz stavkov (angl. statements ), teorij in objektivne resnice. Idejo o stavku (nem. Satz an sich ) je Popper povzel po Bolzanu, 14 idejo o tretjem svetu pa po Fregeju, 15 ki je jasno razlikoval psihološke in logič- ne vidike mišljenja, subjektivne miselne procese in ob- jektivne miselne vsebine ter uvedel tretji svet (nem. das dritte Reich ). Fregejev tretji svet sestoji iz pojmov ter res- ničnih in lažnih trditev. Odstranjevanje napak kot metodo evolutivne epistemologije je Popper povzel po Selzu, 16 teorijo jezika pa po Bühlerju 17 (Ter Hark, 2004). Selz je bil popolnoma pozabljen, dokler ga ni ponovno uveljavil Ter Hark. V teoriji resnice se Popper opira na semantično teorijo resnice Tarskega, 18 v etiki pa na ekspresivno etiko Stevensona, 19 znano kot emotivizem (Stevenson, 1944). 20 Teorija jezika Glavni “soustvarjalec” tretjega sveta je jezik, ki je temelj tako umetnosti kot znanosti in objektivnega znanja. Svo- jo teorijo jezika je Popper zgradil na teoriji jezika Karla Bühlerja, nemškega psihologa mišljenja. Teoretični pluralizem v Bühlerjevi teoriji jezika je povzel njegov študent Hofstätter (citirano po Ter Hark, 2004). Bühler razlikuje tri funkcije jezika: ekspresivno, infor- mativno in deskriptivno. Ekspresivna funkcija je naj- nižja in je skupna človeku in živali. Obrazna mimika in podobno so znaki notranjih stanj. Ko druga žival reagira na znake notranjih stanj, ekspresija postaja za pre- jemnika signal (informativna funkcija). Za naš jezik je tipična deskriptivna funkcija. Ta funkcija nam omogoča izrekanje stavkov, ki opisujejo stanja zadev. Stavki so lahko resnični ali lažni. Jezik ni samo fonetski sistem, ki ga proučujejo lingvisti in fiziologi, temveč je tudi izraz misli in čustev pri govorniku in poslušalcu. Lingvistični znaki imajo objektivno vsebino. Znak, signal in simbol so vključeni v psihologijo jezika in ustrezajo vidikom izkušenj, ravnanja in kulture. Bühler je kritiziral behavi- orizem zaradi izključno zunanjega fonetskega proučeva- nja ravnanja in ignoriranja njegovega pomena. Kritiziral je tudi intuitivno psihologijo strukturnega razumevanja duha zaradi poudarjanja vzročnih mehanizmov za pre- moščanje prepada med izkušnjami in kulturo. Bolj se je zanimal za zmogljivost možganov pri reševanju proble- mov kot za psihične konflikte ali uporabo psihologije v terapiji. Freuda je razglasil za psihologa, ki v psihičnih strukturah in procesih vidi samo vsebino in nagonske sile, zavrača pa obstoj mišljenja, s katerim rešujemo probleme. Popperjeva teorija jezika, pri kateri je jezik nosilec objek- tivnega znanja, je torej nadgradnja Bühlerjeve teorije. Človeški jezik se razlikuje od jezika živali vsaj v dveh funkcijah: deskriptivni ali informativni ter dokazovalni ali kritični funkciji. Ti funkciji predstavljata človeški jezik kot prvo in osnovno področje tretjega sveta: 3 proizvodi (kot so knjige, zgradbe, miti, jezik), 2 sposobnosti organizma (angl. dispositions ), 1 fizična stanja. Jezik živali ne transcendira drugega področja sposobno- sti izražanja čustev in sposobnosti reakcije na izražanje čustev. Človeški jeziki, ki so tudi dispozicijski, področje sposobnosti le transcendirajo in tako postanejo osnova tretjega sveta. Človek ima tudi moč razvijati domišljijski svet. Z iznaj- dbo deskriptivnega jezika smo dobili sredstvo, da pove- mo stvari, ki so resnične, in stvari, ki niso resnične, kot so zgodbe, pravljice in miti. Inventivna moč ima korenine v podedovano utrjeni deskriptivni funkciji jezika. Zgodbe in miti so prvi “prebivalci” tretjega sveta. Njim sledijo stenske risbe o lovu. Iz tega se je razvil slikovni jezik in pisni jeziki. Živalski jeziki vključno s človeškimi se lahko obravnava- jo kot subjektivno znanje. Lahko se obravnavajo tudi kot nekaj fizičnega in objektivnega, to je kot orodja, razvita zunaj telesa. Zadnje tolmačenje očitno temelji na osnovi človeškega pisnega in tiskanega ali zabeleženega jezika, ki ima svoje predhodnike v nekaterih živalskih jezikih. Razlika med živalmi in človekom pa je ta, da živali raz- vijajo organe (boljše oči, hitrejše noge), človek pa nova Slika 1: Pluralistična teorija jezika K. Bühlerja