OZ 2007/3

124 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 orodja (kot so očala ali avtomobili), kot meni Butler 21 (citirano po Popper, 1994). A tudi človeška orodja imajo svoje živalske modele (ptič- ja gnezda, pajkove mreže, nasipi bobrov). Živali jih gra- dijo nagonsko in v kombinaciji s posebnimi pogoji v ne- posrednem okolju, ki ga ne morejo spremeniti, človek pa ga spreminja, gradi ali uničuje. Živalsko stezo v džungli lahko obravnavamo kot sredstvo, vendar tudi kot socialno institucijo. In četudi živali proizvajajo lastni tretji svet, ne obstaja žival, ki bi proizvedla objektivno znanje, po če- mer se človek bistveno razlikuje od nje. Nobeno človeško (eksosomatsko) orodje nima dedne osnove in ni nastalo na osnovi instinktov, kot je to pri živalih, razen jezika, ki ima prirojeno osnovo. Teorijo o višjih funkcijah jezika je kot rečeno prvi za- stavil Bühler, vendar so jo filozofi in psihologi v glavnem ignorirali. K tej osnovi je Popper dodal še četrto funkcijo, in sicer dokazovalno ali kritično funkcijo (angl. argumen- tative or critical function ). Višje funkcije pa so bistvene za objektivno znanje. Shema ima biološki in evolutivni značaj. Živali in ljudje ne morejo komunicirati brez hkratnega izražanja notra- njih fizioloških stanj. Ljudje ne moremo nečesa opiso- vati ali soljudi informirati o tem, kar opisujemo, ne da bi komunicirali in ob tem izražali same sebe. Prav tako ne moremo dokazovati in razpravljati, ne da bi istočasno uporabljali vse tri preostale funkcije jezika poleg doka- zovalne. Torej, če je podana katera koli funkcija jezika, so podane tudi vse druge, ki so uvrščene pod to funk- cijo. Ukazna funkcija je vrsta nižjih funkcij prepovedi, npr. “prehod prepovedan”, “kopiranje prepovedano”. Med višje funkcije sodijo opozorilna (angl. hortative ), spodbujevalna (angl. incentive ), hvalilna (angl. lau- datory ) in poniževalna (angl. derogatory ) funkcija. Z biološkega vidika je funkcija ukaza sprožiti določeno akcijo in reakcijo. Po Popperju lahko imamo uporabo signalov v računalniku za vrsto ukaznega jezika. Isto velja za gensko kodo. V obeh primerih lahko vsebino ukaza tolmačimo kot opis tega, kar dosežemo z ukazom. Vendar obstajajo razlogi za mnenje, da v računalniku ali celici temu ni tako. Po Bühlerju se komunikacija dogaja, kadar izražanje (znaki) enega posameznika vpliva na drugega posameznika kot signal, ki v tem drugem sproži odgovor. Obstajajo pa seveda signali, ki ne predstavljajo ekspresij. Večina filozofov ne gre onkraj ekspresij in komunikacij. Redki so tisti, ki ekspresijo razlikujejo od komunikacije in je vse bodisi “ekspresija” ali “komuni- kacija”. Nekateri poudarjajo ekspresijo, drugi komuni- kacijo, nihče pa drugih funkcij. Ob opisovanju Bühlerjeve teorije nas Popper poskuša in- formirati o njej. Vendar tega ne more početi brez izražanja nekega stanja v organizmu, brez neke “retorike”, saj ne moremo komunicirati, ne da bi pri poslušalcu ali bralcu sprožili neko čustveno reakcijo. Opis praviloma vključuje tako ekspresijo kot komunikacijo. Po Bühlerju opisovanje ni poseben primer komuniciranja, kot tudi komuniciranje ni poseben primer izražanja. Komunikacijska funkcija jezi- ka ni ekspresivna funkcija jezika. Komunikacijska funkcija je pomembnejša od ekspresivne. Prav tako je treba ločiti opisno funkcijo od komunikacijske, kar je z biološkega vi- dika še bolj pomembno. Človeški jezik je opisni v smislu, da lahko povemo zgodbo, ki je resnična ali lažna, in je lah- ko tudi predmet kritike. Rečemo lahko: “Ta informacija ni resnična”. Zavračanje (negacija) se je v biološkem razvoju začelo z ukazom: “Ne delaj tega” itd.. Četrto ali kritično stopnjo funkcije jezika dosežemo, ko se opisna funkcija popolnoma loči od komunikacijske funkcije. Teorija resnice Z jezikom se je pojavilo tudi tisto, kar poimenujemo “res- nica”, kot je stavek, “da je neka stvar tisto, kar je”. Resni- ca kot druge stvari v tretjem svetu ima svojo avtonomijo in ni nekaj, kar imamo v svojem žepu. V tretjem svetu kot svetu objektivnega znanja obstaja le objektivna resnica kot nekaj, kar je zaenkrat sprejeto kot resnica (npr. neka teorija). Kot rečeno, resnica ima določeno avtonomijo. To pomeni, da nečesa ne moremo razglasiti za resnico s po- tezo peresa kot pogosto poskuša marsikatera oblast pisati zgodovino po svoje. Iz popačene zgodovine ne moremo narediti resnice. Če lahko resnico poljubno spreminjamo, potem več ne gre za resnico. Schlick 22 je zapisal, da je korespondenca na osnovi dej- stev tista korespondenca, ki jo matematiki imenujejo korespondenca ena na ena. V jeziku pa korespondenca ena na ena ne obstaja, razen tavtologije. A tavtologija ničesar ne pojasni. Wittgenstein 23 je rekel, da je resnica slika, stavek pa je resničen le, če gre za resnično sliko o dejstvu. Toda stavek je slika le v metaforičnem smislu in “slikovna” teorija jezika nam sploh ni v pomoč, saj sta- vek ni fotografija. Kadar sodnik od priče zahteva, da mora govoriti resnico in ničesar drugega kot resnico, predpostavlja, da priča ve, kaj od nje zahteva. Resnica naj bi bila nekaj zelo tri- vialnega. Višje lingvistične funkcije (osnova tretjega sveta) Dokazovalna ali kritična funkcija Deskriptivna ali informativna funkcija Nižje lingvistične funkcije Komunikativna funkcija Ekspresivna funkcija Slika 2: Evolutivna shema človeških funkcij jezika