OZ 2007/3

M T 125 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Tarski (1935) razlikuje dva problema. En problem nasto- pi, kadar govorimo o stavku in dejstvu, drugi problem pa je odnos med stavkom in dejstvom. Rešitev se tako mora nanašati na ta odnos. Resnica naj bi bila obstoj pogojev za resničnost stavka. Tarski v teoriji korespondence govori o semantičnem metajeziku, v katerem lahko govorimo o stavkih v nare- kovajih, npr. “sneg je bel”, in jeziku, v katerem govorimo o dejstvih brez uporabe narekovajev. Stavek “sneg je bel” (tukaj govorimo o stavku) se ujema z dejstvi natanko tedaj, ko je sneg res bel (tukaj govorimo o dejstvu). Prav tako stavek “sneg je zelen” ustreza dejstvom le, če je sneg zares zelen. Splošna oblika te teorije je: Stavek X je resničen natanko tedaj, ko je zadoščeno Y, pri čemer je Y propozicija, izražena v X. To pojasnjuje pomen “ustrezanja dejstvom”. Resnica torej obstaja. Treba pa je ločiti resnico v znanosti in resnico v književnosti. V znanosti kot rečeno gre za objektivno resnico s statusom “regulativne ideje”. Objek- tivna resnica je rezultat kritične izmenjave subjektivnih opisov dejstev s pomočjo jezika v človeški intersubjek- tivni praksi. Naši “jazi”, višje funkcije jezika in tretji svet so med seboj tesno povezani. Večina filozofov je mešala idejo o resnici in vprašanje kriterijev resnice. Vendar je Tarski pokazal, da splošni kriterij resnice ni mogoč in da ne obstaja. Pragmatiki so to ugotovili že prej. Čeprav splošnega kriterija resnice ni, pa obstaja veliko kriterijev neresnice. Glavni kriterij neresnice je nekonsi- stentnost. Če je teorija protislovna, je neresnična. Vendar nam to ne pove veliko, saj ima negacija teorije, ki vsebuje veliko informativne vsebine, vedno zelo majhno infor- mativno vsebino. Zato v primeru zavrnitve neke teorije praviloma ne odkrijemo velike resnice. Tretjo, deskriptivno raven jezika lahko razdelimo na dve podravni: eno, na kateri še nismo dosegli objektivnosti, in drugo, na kateri smo jo dosegli. Bühler je imel v mislih doseženo objektivnost in zaradi tega je njegova teorija nad večino teorij o jeziku. Stevenson (1944) je v jeziku odkril tudi emotivne in komunikativne osnove etike. Treba je ločiti resnico (kot problem ujemanja med jezi- kom in dejstvi) od veljavnosti, dokazov. Po Popperju so tudi dokazi del tretjega sveta. Teorija je lahko resnična ali lažna. Objektivna resnica se pojavi na ravni deskriptivne funkcije jezika, vrednotenje resnice pa na ravni dokazo- valne ali kritične funkcije. Slednja seveda ni možna brez deskriptivne funkcije. Vrednotenje vključuje relevanco. Pojem relevance predpostavlja, da sta teorija ali zgodba v funkciji reševanja nekega problema. Vrednotenje je presojanje raziskovalnih metod in tehnik ter kritična ob- ravnava dokazov za in proti in se pojavi na kritični ravni. Ideja resnice se nanaša na opis in informacijo, pokaže pa se samo v prisotnosti dokazov in kritike. Stavek je po Popperju “simbolični opis”. Simbolični opis se lahko ujema s podatki o fizični realnosti ali pa ne, in je lahko resničen ali lažen. Resnica je torej odnos med sim- boličnim opisom, to je stavkom, in fizično realnostjo. Po njegovem mnenju je v temelju dualizem dejstev (angl. facts ) in odločitev (angl. decisions ). Pogosto je izpostav- ljal problem, kaj pomeni “pomen”. Dejstva nimajo pome- na, pridobijo ga lahko le na osnovi naše odločitve. Teorija duha in “jaza” Teorija tretjega sveta in teorija jezika sta glavni sred- stvi napredka v eksperimentalnem reševanju problema telo–duh. Materializem, fizikalizem in behaviorizem so osredoto- čeni na raziskave telesa, fizioloških stanj in fizično rav- nanje, ignorirajo pa zavest, ki vsekakor obstaja. So neza- vrnljivi. Prav tako je tudi idealizem nezavrnljiv, čeprav se osredotoča na duha, ki naj bi edini resnično obstajal, in zavrača obstoj fizičnega sveta. Pri tem nezavrnljivost ni prednost, ampak slabost teorije. Po Descartesovem interakcionizmu se med seboj preple- tajo mentalna in fizična stanja. Fizična stanja obstajajo v prostoru in času, interakcije pa naj bi se dogajale v hipo- fizi. Po Spinozi 24 potekajo mentalna in fizična stanja vzpored- no. Duh in materija sta dva vidika iste stvari. Če gledamo na realnost od zunaj, vidimo materijo, če pa gledamo, od znotraj. vidimo duha. Če jajce gledamo od znotraj, je konkavno, če ga gledamo od zunaj, pa je konveksno. Po epifenomenalizmu, ki je različica Spinozovega para- lelizma, obstaja duh, vendar kot epifenomen, kot nekaj nepomembnega, stranskega. S stališča epifenomenalizma so materializem, fizikalizem in behaviorizem zgrešene teorije, saj zavračajo obstoj zavesti, vendar so pravilne, kadar ta obstoj ignorirajo. Epifenomenalizmu in para- lelizmu je skupno prepričanje, da je fizični svet popoln in dovršen in vse, kar se da pojasniti, se lahko pojasni v čisto fizičnih izrazih. Po Popperju prvi svet ni zaključen ali dovršen, vendar je odprt proti tretjemu svetu, ki lahko, v interakciji z dru- gim svetom kot vmesnim svetom, vpliva na prvi svet. V tretjem svetu je zasidran tudi naš “jaz”, ki brez njega ne more obstajati.