OZ 2007/3

130 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Tehnologija Analogija Upravljanje Prispodoba Podatki AOP – avtomatska obdelava podatkov Prvine: H 2 O, bakterije kvasa, molekule škroba prebijanje skozi… vedeti nič Informacije ISU – informacijski sistemi za upravljanje Sestavine: moka, sladkor, voda, začimbe, določeni recept samo za kruh efektivnost (merjenje + iskanje) vedeti kako Znanje SPO – sistemi za podporo odločanju, ES – ekspertni sistemi, VI – umetna inteli- genca izbrati med različnimi recepti za kruh učinkovitost (odločanje) vedeti kaj Modrost SPU – sistemi za podporo upravljanju Zakaj kruh in ne rogljički? razložljivost (presojanje) vedeti zakaj Slika 6: Taksonomija znanja Ackoff (1989) je definiral podatke kot ´simbole´, infor- macije pa kot obdelane podatke, da bi bili koristni. In- formacije vključujejo odgovor na vprašanje kdo, kaj, kje in kdaj. Znanje je znati uporabiti podatke in informacije, vključuje pa odgovor na vprašanje “Kako?”. Razumeva- nje je razumevanje “zakaj”. Modrost pa je ovrednoteno razumevanje. Prve štiri kategorije (podatki, informacije, znanje in razumevanje) se ukvarjajo s preteklostjo, le peta kategorija, modrost, se ukvarja s prihodnostjo. Podatki so surovina. Informacije so podatki, ki smo jim dodali pomen. Pomen je lahko koristen ali pa tudi ne. Znanje je zbirka informacij, ki naj bi bila koristna glede na namen. Razumevanje je interpolativen probabilističen proces. Modrost je ekstrapolativen in nedeterminističen, nepro- babilističen proces. 29 Bierly, Kessler in Christensen (2000), izhajajoč iz Bloo- ma (1956), so definirali podatke kot surova dejstva. In- formacije so koristni podatki s pomenom. Znanje je jasno razumevanje informacij, modrost pa uporaba znanja za postavljanje in doseganje ciljev. Po McLuhanu (1962) je modrost izvirna iznajdljivost. Za Foucaulta (1972) je modrost opis zgodovine, skup- ni spomin v različnih oblikah, kot so knjige, zgodbe in tehnike za iskanje spominov in za omogočanje skritega znaka ali sledi samega človeškega subjekta, to je pred- stavljanje znanja. San Segundova (2002) razume znanje kot sposobnost urediti in povezati informacije v možganih, jih organi- zirati znotraj npr. elektronskih informacijskih sistemov. Znanje je lahko v naših možganih (naravni spomin) ali zunaj naših možganov (umetni spomin v arhivih, knjiž- nicah, elektronskih informacijskih sistemih, v interne- tu). V prvem primeru je modrost sposobnost spomniti se tistega, kar smo se naučili in kar vemo. V drugem primeru je spominjanje iskanje po umetnem skupnem spominu in sposobnost najti informacije, ki so tam pred- stavljene. Digitalna tehnologija, ki podpira nelinearno gradivo, je omogočila nove vrste umetnega znanja in umetne modrosti. Hammer (2002) prepoznava v modrosti pri uprav- ljanju in vodenju več sestavin: strateško mišljenje in rezoniranje, vizionarstvo in sposobnost dolgoročnega gledanja, sposobnost učinkovitega dialoga z drugim in njihovega povezovanja ter učinkovito samokontrolo. Hammer na primeru upokojitev v javnem sektorju v Kanadi pokaže, da pridobljeno modrost lahko ohrani- mo, če zagotovimo organiziran medgeneracijski trans- fer znanja in modrosti. Kot je videti, so pojmovanja modrosti precej različna, ven- dar redkokateri avtor posumi v relevanco besede modrost. Sodobna psihologa Baltes in Staudinger (2000) defini- rata modrost (odraslih oseb) kot adaptivno lastnost ali sposobnost zaobsegati moralne, socialne in praktične dimenzije reševanja realnih življenjskih problemov na eksperten način, ki prekaša inteligenco. Swaakova (2005) pri upravljanju znanja prepoznava teh- niški in poslovni vidik ter vidik učenja. Upravljanje znanja se je pojavilo v tistem obdobju uporabe informacijske tehnologije, ko je bil poudarek na shranjevanju informacij. S shranjevanjem informacij objektiviziramo znanje tako, da ga ločujemo od človeka kot njegovega izvirnega nosilca znanja. Na ta način preoblikujemo znanje v informacije in te informacije shranjujemo v informacijske sisteme in baze podatkov. Med ljudmi kot nosilci znanja se odvija poslov- no komuniciranje, ki je pomemben proces znanja. V so- dobni ekonomiji znanja je učenje posameznikov in učenje organizacij, tj. recikliranje informacij namesto odkrivanja na novo, imperativ za preživetje in uspeh.