OZ 2007/3

RAZGOVOR Ko so ji nedavno podelili zlato medaljo “Pro-meritis”, so to pospremili z ugotovitvijo: “Sigrid Reinitzer je eno celo poglavje v zgodovini avstrijskih knjižnic!” Njeno znanje temelji na izjemno široki izobrazbi s področij prava, germanistike, geografije, etnologije (iz tega je doktorirala leta 1968), kemijske tehnologije ter bibliotekarstva in dokumentalistike. V graško univerzitetno knjiž- nico je prišla leta 1971, leta 1978 je prevzela ključne strokovne naloge v njej, od leta 1989 pa je bila kot prva ženska v njeni zgodovini tudi njena direktorica. Ves čas je opravljala še pedagoške obveznosti na kemiji in bibliotekarstvu. Bila je nosilka vsestranske preobrazbe akademskih knjiž- nic in zaradi teh izkušenj je cenjena po celem svetu. Od leta 1998 do 2002 je bila predsednica Avstrijskega bibliotekarskega združenja ter nepogrešljiva v Ifli in Unescu. Zadnji dve leti, ko je posle vodenja “njene” knjižnice prevzemal dr. Werner Schlacher, se je sama posvetila strateškemu menedžmentu povezovanja knjižnic, arhivov in muzejev na državni in mednarodni ravni. V ta širok okvir je sodilo tudi njeno sodelovanje z Izumom in dolgoletno uspešno vodenje Mednarod- nega programskega odbora konferenc COBISS. OZ: Knjižničarji po svetu, še posebej pa v državah Jugovzhodne Evrope vas poznajo po vaši angažiranosti v različnih pobudah sodelo- vanja in povezovanja. Je takšna medsebojna odprtost – medkulturnost – tudi v sami naravi knjižničarstva? Reinitzer: Že stoletja knjižničarji ohranjajo tes- ne stike v povezavi z izmenjavo informacij in kultur. Knjižnice hranijo znanstveno literaturo, v zadnjem času pa tudi digitalne medije iz lastne države in sosednjih držav. Uporabnikom, še zla- sti znanstvenikom, za krajši čas posojajo knjige in ponujajo informacije iz revij in dnevnega časopisja. Desetletja so v ta namen obstajale po- sebno izdelane in mednarodno priznane “poti” medknjižnične izposoje. V novejšem času, v dobi digitalizacije, skeniranja dokumentov in e-pošte so se te poti zelo spremenile in znatno skrajšale. Medsebojna odprtost torej, po mojem mnenju, leži v naravi knjižničarstva, zato sem ta poklic vedno razumela tudi kot poslanstvo. OZ: Vaše aktualno delovno področje je opre- deljeno kot strateško upravljanje knjižnic, Dr. Sigrid Reinitzer arhivov in muzejev na lokalni, regionalni, na- cionalni in mednarodni ravni. Kako ocenjujete razmere v teh okvirih, kdo so pomembni “ig- ralci” in kako vidite vlogo Avstrije pri tem? Reinitzer: Glavni “igralci” so vse tri ustanove v enaki meri (knjižnice, arhivi in muzeji, op. p.). Knjižnice imajo pri sodelovanju posebno nalogo, saj svojo zalogo popišejo v skladu z večinoma enotnimi pravili in v veliki meri to storijo celo v elektronski obliki. Za različne umetnine v muzejih in heterogeno gradivo v arhivih še nimamo enotnih pravil, čeprav že obstajajo različni pristopi, ki izrab- ljajo možnosti elektronske obdelave podatkov in elektronskega prikazovanja. V Avstriji se je pod vodstvom združenja avstrijskih knjiž- ničark in knjižničarjev izoblikovala delovna skupina BAM (nem. BAM – Bibliotheken, Archive und Museen , angl. LAM – Libraries, Archives and Museums ). Zgled za avstrijsko delovno skupino BAM je nemška delovna skupina EUBAM (http://www.dl-forum.de/ deutsch/foren/25_1333_DEU_HTML.htm), ki