OZ 2007/3

164 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Same tehnologije, ki naj bi jih uporabljali pri Knjižnici 2.0 , niso bile v središču naše pozornosti. Kljub temu smo našteli najbolj zaželene aplikacije in servise, ki jih ne bi smeli spregledati. To so aplikacije mashup oz. remix , servisno orientirane arhitekture, orodja, kot so Ajax, RSS, Withgets, OAI-ORE itn. Knjižnica 2.0 je celotni koncept novih knjižničarskih servisov, ki živi kot poskus in kot knjižnična vsakdanjost. Kljub temu se nekateri od teh servisov, predvsem blog in RSS, v zadnjem času množično pojavljajo tudi na splet- nih straneh knjižnic. Delavnica Knjižnica 3.0 je že napo- vedana za naslednje leto. Delavnico Google, Amazon and libraries je vodila Ta- mar Sadeh iz Ex Librisa. Udeleženci smo bili: • Ari Rouvari, Finska • Joan Gómez-Escofet, Španija • Dan Matei, Romunija • Bonaria Bianco, Italy • Obduuà Vèlez, Španija • Christa Mueller, Avstrija • Brigitte Lion, Francija • Gordana Budimir, Slovenija • Josep Sanmarti, Španija • Antoni Borràs, Španija • Herbert van de Sompel, ZDA • Tor Arne Dahl, Norveška • Dolores Camarca, Španija • Lluisa Villa, Španija • Johan van Halm, Nizozemska • Tamar Sadeh, Izrael • Peter van Boheemen, Nizozemska Na delavnici smo poskušali ugotoviti, kakšna je povezava med Googlom in knjižnicami in med Amazonom in knjiž- nicami, ter ali Google in Amazon predstavljata nevarnost za knjižnice. Uvodoma smo zaključili, da se je iskanje informacij na spletu korenito spremenilo. Uporabnikom ni več treba hoditi v knjižnice po informacije niti po gra- divo, saj ga danes lahko naročijo preko številnih internet- nih servisov. Ni jim treba več poznati načinov iskanja, ki so prilagojeni različnim knjižnicam, ker spletni iskalniki podpirajo nove modele iskanja, dosti bolj enostavne in intuitivne. Pri izbiri gradiva se uporabniki raje zanesejo na mišljenje, ocene in priporočila drugih uporabnikov, kot pa na objektivno oceno referenčnega knjižničarja. Web 2.0 je uporabnikom omogočil medsebojno sodelo- vanje pri kreiranju in izmenjavi informacij in znanja, npr. pri vzdrževanju enciklopedije, kot je Wikipedia. Praksa opisovanja gradiva, ki je bila do sedaj skoraj izključno v domeni knjižnic, je sedaj omogočena tudi uporabnikom z uporabo njihovih lastnih terminov. Nato smo razpravljali o naslednjih vprašanjih: Kaj danes predstavlja knjižnično zbirko? Kakšna je današnja vloga knjižnic? Ali potrebujemo specializirane kataloge? Ali lahko dovolimo Googlu, da upravlja s svetovno dedišči- no? Ali bo katalogizacija ostala relevantna? Kakšne upo- rabniške vmesnike potrebuje knjižnica? Knjižnično zbirko danes predstavljajo in določajo za edinstveno stvari, s katerimi upravlja, jim daje dodano vrednosti in jih fizično poseduje. Vlogo knjižnice mora- mo obravnavati glede na vrsto knjižnice: • Splošne knjižnice omogočajo dostop do interneta, predstavljajo fizični prostor kot shajališče ljudi in imajo predvsem lokalno vlogo. Vprašanje je, ali je izposoja knjig še prihodnosti knjižnice? • Nacionalne knjižnice so depozitarne knjižnice, čuvaji nacionalne dediščine, ki omogočajo dolgoročno ohra- nitev gradiva in dostop do gradiva preko digitalnih zbirk. Vprašanje je, ali naj knjižnice same vlagajo v digitalizacijo gradiva ali naj počakajo, da bo to za njih naredil Google, kot je npr. že v avstrijski nacionalni knjižnici? • Akademske knjižnice hranijo in omogočajo dostop do licenciranega gradiva, razstavljajo univerzitetno gra- divo, omogočajo drugim servisom dostop do svojega gradiva, izvajajo informacijsko izobraževanje uporab- nikov in ponujajo različne servise za raziskovalce. Vsi udeleženci smo se strinjali, da en “svetovni kata- log” ni zadosti in da potrebujemo specializirane servise v globalnem katalogu, kot tudi specializirane kataloge. Strinjali smo se tudi, da ne smemo dovoliti Googlu, da prevzame skrb nad svetovno dediščino. Google bi moral zagotoviti servise iskanja po zbirkah, ne bi pa mu bilo treba nadomestiti knjižnic v gradnji in upravljanju knjiž- ničnih zbirk. Po drugi strani pa Google ne ponuja knjiž- nicam kopije skeniranih knjig iz svoje digitalne zbirke, kar pomeni, da si morajo knjižnice same skenirati te iste knjige samo zato, da si zagotovijo svoje pravice do upo- rabe kopije. Večina knjižnic danes še uporablja prevzem iz kataloga (angl. copy cataloguing ), vglavnem preko nacionalnega vzajemnega kataloga. Zapisi se v lokalnih katalogih spre- minjajo največkrat tako, da se jim dodajo ali spremenijo predmetne oznake. Za katalogizacijo se tako porabi ogromno denarja, po drugi strani pa je opazno pomanjka- nje sredstev za digitalizacijo gradiva v knjižnicah. Vpra- šanje je, ali predmetne oznake, ki jih vnašajo katalogiza- torji, ustrezajo potrebam iskanja današnjih uporabnikov? VAvstriji so na primer naredili raziskavo in ugotovili, da se po predmetnih oznakah v OPAC-ih avstrijskih knjižnic išče v manj kot 3 odstotkih. V glavnem gre za sofisticira- ne uporabnike knjižničnih katalogov. Splošni uporabniki