OZ 2007/3

M 185 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Poleti je pri Hrvatski sveučišni nakladi izšel obsežen spo- minski zbornik (421 + XXV strani v formatu A4) z na- slovom PROFESOR, posvečen 100-letnici rojstva Boža Težaka. Tehtne prispevke 37 avtorjev je uredila njegova soproga dr. Đurđica Težak. Pomembno obletnico so na Hrvaškem še posebej počastili, saj so razglasili “Leto Boža Težaka 2007”. Pred desetletjem se je ob njegovi 90-letnici izkazal IZUM z organiziranjem slovensko-hr- vaškega strokovnega srečanja “Težak – začetek informa- cijske dobe”. Božo Težak se je rodil 27. julija 1907 in umrl 16. maja 1980. Varaždinska dijaška leta je preživel “v navezi” z Vladimirjem Velebitom (tudi dobesedno, ker sta navdu- šeno planinarila). Začetek študija geologije in rudarstva v Ljubljani je bila pomota, prepis na zagrebško kemijo pa zadetek v polno. Nadoknadil je zamujeno in kljub vodenju Zveze študentov tehnike Jugoslavije v štirih letih diplomi- ral. Na očetove stroške je študijsko leto 1930/1931 preži- vel v Londonu na Royal College, kjer je pod mentorstvom Frederica Georgea Donnana, znamenitega znanstvenika in humanista (omenimo Donnanovo ravnovesje v elektro- kemiji) napisal disertacijo, ki pa so jo v Zagrebu zavrnili. Razočaran se je odselil v Vojno-tehnični zavod Obiličevo- Kruševac, se specializiral za protikemijsko zaščito in iz- umil plinsko masko M-33. Leta 1936 se je vrnil v Zagreb na položaj “mestnega inženirja” ter do leta 1938 dogradil najsodobnejšo šolo civilne zaščite, ki je fascinirala celo Nemce. Odprla sta jo skupaj z nadškofom Stepincem in se ob tem tudi “ujela” v protivojnih pacifističnih nazorih. (Stepinac: “… in nehote mi prihaja na misel, ali ni potreba po taki šoli znamenje dekadence človeške kulture?”) Na začetku vojne je postal Težak prvi politični zapornik Pavelićeve ustaške vlade, češ da je angleški agent, saj je kljub vojaški paradi zaradi nevarnosti letalskega napada ugasnil javno razsvetljavo v Zagrebu. Rešil ga je nemški komandant mesta, ki ni videl prave zamenjave zanj. Vojno je preživel kot vodja proiz- vodnje plinskih mask v Borovu. Profesor Maks Samec je brez oklevanja priznal vrednost disertacije “Raziskovanje oborilnih struktur barijevega sulfata” in tako je Težak leta 1945 doktoriral v Ljubljani. Samec se ni motil, saj je kar kmalu tudi svetovna stroka priznala “Težakovo šolo” v koloidni kemiji. V novi državi “eksplodirajo” njegove številne iniciative in najdemo ga med ustanovitelji Prirodoslovno-matema- tične fakultete, Inštituta za medicino dela (v nekdanji Šoli za civilno zaščito), obnovljenega Hrvaškega kemijskega društva, Centralne kemijske knjižnice, Inštituta Ruđer Bošković, časopisov Arhiv za kemijo, Arhiv za medicino dela itd. DOKUMENTALIST IN INFORMATIK Že Donnan je v mladem Težaku prepoznal karakteristiko, da je še posebej dober pri obdelavi strokovne literature. To sposobnost je nenehno izpopolnjeval kot urednik znanstvenih časopisov, kot pobudnik ustanavljanja speci- alnih knjižnic, kot uvajalec informacijske-komunikacijske tehnologije, kot ustanovitelj strokovnih združenj, kot organizator mednarodnih konferenc in kot utemeljitelj no- vih študijskih smeri. Upal bi reči, da je v njegovem času zagrebška univerza prednjačila v regiji, in med tistimi, ki so k temu pomembno prispevali, je nesporno Težak s svojimi informacijskimi projekti. Ob utemeljevanju izda- janja časopisa “Sveučilišni Vjesnik – Universitatis Zagre- biensis informationes” v začetku petdesetih je izpovedal svoje prepričanje, ki se ga je vedno držal: “Duša razvoja je v kulturi in znanosti, ne pa v plinovodih, cestah, ka- nalizaciji in vodovodu”. Bil je prvi, ki se je zavzel za informatizacijo univerze: “… informacije, dokumentacija in komunikacije so najbolj bistveni elementi sodobnega izobraževanja.” Citat je s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je “izumil” tudi pojem “informatologija”. Klasično nemško akademsko vodilo “Univerza je dejan- sko zbirka knjig” je popravil v “Univerza je organizacija za ustvarjanje in aktiviranje informacij”. Dovolil si bom majhno digresijo: leta 1970 sem spisal prvi Načrt razvoja mariborskega visokošolskega združe- nja, ki je vseboval takrat pregrešen cilj ustanovitve druge slovenske univerze in kar nekaj nas je bilo, ki smo njeno glavno priložnost (tedaj se je reklo komparativno pred- nost) videli v pospešeni informatizaciji, prevzeti prav od PROFESOR BOŽO TEŽAK, LU^ONO[A ZNANOSTI