OZ 2007/3

186 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Težaka, kar je vsaj v prvem obdobju dobro delovalo in Maribor je bil glede računalništva vzor širši regiji. Kako je Težak prehiteval čas, govori podatek, da je že leta 1954 predlagal ustanovitev Inštituta za znanstvene informacije. Leta 1961 je ustanovil Center za študij bi- bliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti, kar je bila ena prvih takšnih integriranih institucij na sve- tu. Njegov konceptualni okvir je daleč presegal tedanjo prevladujočo pamet: “Ta usodni svetovni razvoj, ki ga nekateri označujejo kot čas diskontinuitete, s prehodom iz industrijske v informacijsko dobo in z vzpostavitvijo industrije znanja, postavlja našo še vedno maloštevilno skupnost znanstvenih delavcev pred izjemne preizkuš- nje”. Ne le Jugoslavija, tudi tedanja Evropa tega ni razu- mela! Miroslav Tuđman ima prav, ko ugotavlja, da Težak ni mogel “jahati na valu”, pač je moral valovanje šele ustvariti. Tvrtko Šercar ga zato imenuje “utiralec poti”. Ovir pa je bilo vse polno in ker akademske oblasti niso dovolile doktoratov iz informacijskih znanosti, so mnogi Težakovi študenti odšli v ZDA, kjer so se zapisali med “klasike” nove znanosti. Leta 1971 je Unesco objavil projekt UNISIST, ki naj bi pripeljal do univerzalnega sistema znanstvenih in tehnoloških informacij. Težak ga je sprejel ter podpiral in uresničeval z vsemi močmi. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je začel niz konferenc pod skupnim naslovom “Univerze v svetovni mreži informacij in ko- munikacij”. Čeprav je bil svetovni splet še čista fantazija, Težaka to ni prav nič motilo, da o taki možnosti ne bi razmišljal zelo poglobljeno in konkretno, tako da je prav on pri ARPANET registriral Hrvaško kot prvo srednjeev- ropsko “državo”. Njegov “informacijski komunizem” je v Dubrovnik pritegnil domala vse najpomembnejše avtori- tete informacijske znanosti in kar simbolično je, da ga je smrt pokosila prav v času, ko se je odvijala dubrovniška konferenca leta 1980. Udeležencem je zapustil zgovorno posvetilo: “Veliko je takih, ki lahko, malo pa je tistih, ki lahko in hočejo; tisti, ki lahko in hoče, pa mora!” KOMPLEKS ETAKSA Konec šestdesetih je Težak izoblikoval in objavil svoje te- oretično izhodišče, ki si ga je zamislil kot dinamični sistem emisije–transmisije–akumulacije–selekcije–absorbcije ali krajše kot kompleks ETAkSA. “Vse strukture, ki so na- stajale skozi zgodovino v posebnih oblikah in funkcijah na področju informacij, dokumentacije in komunikacij, so bile le deli enovitega kompleksa, v katerem so najpomemb- nejše komponente ustvarjalec in uporabnik, producent in konzument ter input in output informacij”. Enostavneje bi lahko rekli, da gre za emisijo ustvarjenega novega znanja v obliki publikacij, prenos tega novega znanja v različne sisteme za akumulacijo znanja, obde- lavo informacij v smislu selekcije skladno z določenimi zahtevami sistema ter preiskovanje in uporabo informa- cij. Na ta način nastane sklenjen krog komunikacije med ustvarjalcem in uporabnikom informacij, pri čemer so uporabniki informacij obenem tudi ustvarjalci novih in- formacij. Takšne ideje, ki jih je najlažje uresničiti z digi- talnimi mediji, je Težak zagovarjal davno pred nastankom računalniških podatkovnih baz. Iz prizanesljivosti je uporabljal pojem strukture INDOK, ki da se bodo morale soočiti z novimi razmerami, zato muzeji, galerije, arhivi in knjižnice, o katerih je dejansko govoril, sploh niso dojeli, da se ETAkSA tiče prav njih. V resnici igrajo še prav posebej usodno vlogo pri razvoju takih okolij, ki so zaradi omejenega lastnega potenciala odvisna od “uvoza” znanja, pri čemer je bistveno, da se ta dogaja na raciona- len in učinkovit način. Težak je razvil serijo modelov in institucionalnih rešitev, s katerimi bi olajšal preraščanje tradicionalnih institucij v sodobne organizacije kompleksa ETAkSA: INTER- FAKULTET, MEZO, MmCOORIK, Mobilni sinkomar, EURONET … Želel je vplivati na zasnovo nove zgradbe nacionalne knjižnice (NSK), a so njegove vizije očitno segle predaleč. Kompleks ETAkSA je bil Težakova teoretska osnova inter- disciplinarne znanosti, ki ji je dal ime informatologija. V njej je videl skupni okvir za bibliotekarstvo, arhivistiko, dokumentalistiko, muzeologijo in informacijske znanosti, ki imajo sicer vse po vrsti značilne težave s svojim teoretskim utemeljevanjem. Kot se spodobi, je poskrbel tudi za izdaja- nje znanstvenega časopisa Informatologia in ta je že na na- slovnici demonstriral svojo zavezanost kompleksu ETAkSA. PRAKTI^NE RE[ITVE Težak je spadal v tisto vrsto ljudi, ki se ne zadovoljijo le z lepoto zamisli, ampak hočejo zamisel tudi preizkusiti v praksi. Veliko zamer si je nakopal z novimi koncepti, ki so eksplicitno ali implicitno predstavljali kritiko ustalje- nih znanstvenih prepričanj. Na še veliko hujša nasproto- vanja pa so naleteli njegovi predlogi o ustanovitvi novih organizacij, ki jih je vztrajno kot ščuke spuščal v postane ribnike, polne lenih krapov. Paradoksalno je, da so ga tako vneto zavračali, čeprav sam nikoli ni imel zlih name- nov in ga je vodila ena sama iskrena želja, da bi ponudil boljše rešitve, ki bi bile ljudem v pomoč. Slednje dokazu- je tudi anekdota, da se je nekdo namenil na Referalnem centru ukrasti takrat redko aluminijasto lestev, ki pa jo je težko spravil po stopnicah, zato mu je pri tem nesebično in z dobrimi strokovnimi napotki pomagal kar sam direk- tor, ker se mu je nerodnež smilil.