OZ 2007/3

M T 187 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 3 Težak je sodeloval pri nastanku dolge vrste institucij, s katerimi se je Hrvaška (in včasih cela Jugoslavija) vpisala na zemljevid moderne znanosti. Omenjali smo že njegove organizacijske inovacije na področju kemije: fakulteta, instituti, knjižnica, podatkovne baze, znanstveni časopisi, mednarodne konference, strokovna društva. Dotaknili smo se njegovih prispevkov k posodobitvi organizacije visokega šolstva: meduniverzitetni center, nove šole, novi programi, sodobna informacijska podpora, dolgoročno načrtovanje, mednarodno povezovanje. V nadaljevanju bomo navedli še nekatere institucije, ki jih je priklical v življenje na informacijskem področju. Začelo se je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja z mednarodno stalno razstavo publikacij, ki si jo je zamislil predvojni zagrebški knjigarnar dr. Josip Štefinović. Ker so ga povojne oblasti zaprle, so se njegovim predlogom izogibali vsi razen Težaka, ki se je zavedal, da bo popol- noma zožen dotok tuje literature uničil univerzo. Po nekaj letih prepričevanja je uspel in od leta 1955 do preselitve v novo Nacionalno in vseučiliščno knjižnico je ISIP obo- gatil univerzo z 250.000 izbranimi tujimi knjigami ter 10.000 naslovi tuje periodike. ISIP je bil prostorsko povezan s Težakovim projektom Tehničnega muzeja, ustanovljenim leta 1954, ki je leta 1959 v “Sputnikovi evforiji” pridobil odlično lokacijo starega Velesejma na Savski cesti. Za razliko od nekaterih drugih tehničnih muzejev je zagrebški po zamisli Boža Težaka sestavni del sistema znanstvenih informacij, kar je posnemanja vredna rešitev. Leta 1967 je s podporo rektorja Sirotkovića nastal Refe- ralni center zagrebške univerze, za katerega je dobil Te- žak vzpodbudo v Kongresni knjižnici, kjer so tak center ustanovili leta 1964: “Referalni center je skupno ime za integrirano delovanje pri zbiranju in uporabi biografskih, bibliografskih, bibliotekarskih in dokumentacijskih infor- macij s pomočjo konvencionalnih in nekonvencionalnih metod in tehnik”. V okviru Referalnega centra je deloval tudi IRCIHE (International Referal Centre for Informati- on Handling Equipment) in v času Težakovega življenja skoraj ni bilo tehnične naprave na informacijskem podro- čju, ki je ne bi preizkusili v Zagrebu. Makanec in Mužić sta preko Multimedijskega centra znala to izkoristiti tudi na področju izobraževalne tehnologije. Sicer je v okviru Referalnega centra že kar prvo leto nastal hrvaški register znanstvenih delavcev, leta 1968 so začeli z Bibliografijo disertacij, Nenad Prelog pa je leta 1973 postavil prvi Eko- INDOK. Iz Referalnega centra je po Težakovi smrti nastal Institut informacijskih znanosti, ki ga je nekaj let vodil tudi Tvrtko Šercar, sicer Težakov najožji sodelavec od leta 1974. V samostojni Hrvaški so leta 1995 na njegovih temeljih ustanovili Hrvaško informacijsko-dokumentacij- sko referalno agencijo (HIDRA). Šercar pojasnjuje, zakaj se je Težaku zdelo pomembno v okviru Referalnega centra zbirati tudi biografije in ne zgolj bibliografij: ni dovolj povezati dokumente, povezati je treba tudi ljudi, saj imajo v svojih glavah še mnogo več od tistega, kar so zapisali v knjigah in člankih. Tudi o tem bi morale razmišljati sodobne knjižnice, neposredno pa so temu namenjene konference. In leta 1974 je s takšnim predznakom organizirana prva v seriji konferenc z naslo- vom “Tehnični in družbeni aspekti informacij in komu- nikacij”. Zadnjo, štirinajsto konferenco iz te serije je leta 1991 organiziral IZUM v Mariboru. LETO BOŽA TEŽAKA 2007 Rad bi verjel, da bi se o Božu Težaki ob 100-letnici njegovega rojstva enako na široko govorilo tudi v pri- meru, če za to ne bi z neverjetno energijo skrbela njegova življenjska sopotnica dr. Đurđica Težak. Ne le na Hrva- škem, tudi drugod imamo dobre razloge za poglabljanje v Težakovo delo. Zagotovo je bil baklonosec, ki je stopal spredaj in nam razkrival procese in zakonitosti, ki bi nam sicer ostale prikrite. Navdušuje me, kako na Hrvaškem Težakovo neugna- nost, nepopustljivost in prodornost razkrivajo mladim generacijam informacijskih zanesenjakov. Po njem so poimenovane nagrade za mlade informatike, znanstveni tabori, “informatiade”, “hrvaška programerska liga”, “profa-kup”, nagrade za informacijsko novinarstvo itd. Na ta način se poudarja tisto, kar je iz gole bibliografije težko razvidno, namreč človeške lastnosti in visoka etična načela Boža Težaka. Velikega pomena je, kar dela Tatjana Aparac-Jelušić na bibliotekarskem področju, ko s konferencami LIDA in CoLIS nadaljuje odpiranje knjižničarske in informacijske stroke navzven, kar je tako uspešno počel Težak in se mnogi sploh ne zavedajo, kaj jim je s tem zagotavljal. V prilogi spominskega zbornika je ponatis in prevod štiri strani dolgega članka Katherine Cveljo o Boži Težaku iz monografije Encyclopedia of Library and Information Science (ur. Allen Kent). To je nedvomno zaslužena po- zornost, obenem pa poduk vsem, ki bi se morali zavedati Težakovega epohalnega prispevka. Franci Pivec