OZ 2007/4

196 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 NOVA VLOGA KNJIŽNIC Lynne Brindley (2002), izvršna direktorica Britanske knjižnice, je opredelila vlogo knjižnic v 21. stoletju v smislu njihovega prilagajanja digitalni dobi. V to je za- jela: 1. podpiranje raziskovalnega dela, 2. varovanje kulturne in intelektualne dediščine z zago- tavljanjem mesta za narodno kulturno identiteto, 3. podpiranje ekonomije znanja, 4. podpiranje izobraževanja in vseživljenjskega učenja, 5. podpiranje razvoja skupnosti, 6. podpiranje državljanov, 7. vodenje knjižničnega sistema. Vse te vloge močno poudarjajo potrebe uporabnikov in odražajo širše informacijske zahteve 21. stoletja. Upo- rabnike vedno manj zanima, od kod prihajajo informacije oz. v kakšnih oblikah so podane, pomembneje je, da jih lahko pridobijo hitro in enostavno. Najuspešnejši iskal- nik je Google, ker omogoča hiter in enostaven dostop do ogromne količine informacij. Lahko gre za knjigo, dnevnik, zvočni posnetek, fotografijo, film ipd. in lahko se nahaja v knjižnici, galeriji, muzeju ali arhivu – komu mar. Pomembna je vsebina in tudi to, kako je ta vsebina urejena ali prirejena ter predstavljena uporabniku. Splet nam omogoča, da se spomnimo preteklosti kot ho- listične lokacije, kjer dokumenti, artifakti, slike, knjige, zgodovinski kraji in fotografije sobivajo, informirajo drug drugega in kolektivno oblikujejo del konteksta slehernega zgodovinskega dogajanja. Ko so nastale, so vse te vse- bine nastopale skupaj, nato pa so jih teritorialne in insti- tucionalne meje razdelile in so nekatere od njih pristale v muzejih, druge v arhivih, galerijah in knjižnicah. Splet nam omogoča, da obnovimo preteklost in vse te elemente spet združimo v enovit pogled. Na ta način lahko splet prispeva k razumevanju slehernega objekta, njegovega pomena, njegovega mesta v zgodbi. Pri vsem tem ni neobhodna fizična spojitev institucij, je pa treba razviti strategije za harmonizacijo iskalnih orodij za vse različne ustanove in podatkovne baze ter obnoviti zgodbe na način, da bodo institucionalni zidovi iz njih izginili. PARTNERSTVO KNJIŽNICE IN ARHIVOV KANADE Prepoznavajoč omenjene trende združevanja zbirk in zgodb, se je Kanada odločila za smele korake. V Library and Archives Canada (LAC) smo zastavili svojo vizijo prihodnosti. Leta 2004 smo sestavili skupaj nekdanjo Nacionalno knjižnico, ki je bila ustanovljena leta 1953, in nekdanji Nacionalni arhiv, katerega začetki segajo v leto 1872. Ni šlo zgolj za idejo formalne združitve obeh insti- tucij pod eno streho, ampak za nastanek nečesa novega. Zakaj združitev? Obstajalo je več razlogov, v osnovi pa sta oba direktorja dojela, da njuni strateški načrti in vizije gle- de zadovoljevanja potreb in pričakovanj Kanadčanov sov- padajo, še posebej v pogledu digitalne dobe. Porabili smo ogromno časa za določanje, kam elektronske publikacije sploh spadajo. Je spletna stran publikacija ali elektronski zapis? Jih bo zbirala knjižnica ali arhiv? In, kot sem rekla prej, uporabnikom in raziskovalcem je popolnoma vseeno, kje se te informacije nahajajo, želijo le priti do njih. Zaposleni v obeh institucijah so imeli komplementarno strokovno usposobljenost za pridobivanje, opisovanje in varovanje dokumentov in publikacij. Zakaj ne bi sto- pili skupaj in izkoristili dobrih strani večje in močnejše institucije, ki lahko bolje služi Kanadčanom in zagotovi uspešnejše vodenje naše stroke in naših struktur? Pri- dobili smo močnejši glas pri posredovanju in vplivanju znotraj vlade in njenih izpostav glede knjižnic, arhivov in informacijskih institucij sploh. Seveda je bilo zelo dobro- došlo, da sta oba direktorja delala z roko v roki. Vlada združitve ni zahtevala iz političnih ali ekonomskih raz- logov, ampak je šlo za praktični in povsem prostovoljni predlog formiranja nove institucije znanja z izoblikovano vizijo prihodnosti. Naše združene zbirke so velike in raznolike, z mnogimi milijoni enot. Najhitreje rastoči del naše zbirke pa je naj- novejši, ki zajema digitalna in online gradiva, saj smo obvezni izvod razširili tudi na online publikacije. Želim poudariti, da združitev naših dveh institucij, ki se ukvarjata z dokumentarno dediščino, ni nujno vzorec za vse države zgolj zato, ker se je pač pri nas izkazal za uspeš- nega. V našem primeru so obstajali vsi potrebni pogoji, ne vem pa, če je tako tudi v vaših državah. Moj edini namen je, da bi vas vzpodbudila k razmisleku o prednostih in sla- bostih in k preveritvi nekaterih idej tudi v vašem okolju. Kanadčanom je nova institucija prinesla nesporno prednost v pogledu razvoja v družbo znanja. Smo okno, ki zagotav- lja dostop do presenetljivega zapisa naše kolektivne izkuš- nje in do naše celotne narodne ustvarjalnosti. Fizično zlitje dveh institucij je ena stvar, toda združili smo tudi dve stroki, knjižničarje in arhivarje, ki niso imeli vedno enakega pogleda na vse stvari. To je eden najza- nimivejših vidikov združitve – odprava meja, ki so ob- stajale med različnimi ločenimi disciplinami in zastavitev skupnega dela, ki bi kar najbolje služilo interesom kanad- skega občestva. Morali smo prestopiti visoke ograje naših individualnih strokovnih vrtičkov, da bi imeli veliko širši pogled in bili bolj odprti do naših uporabnikov.