OZ 2007/4

M T 197 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Naša prihodnost je odvisna od družbenega okolja, ne pa od naših notranjih interesov in od ambicij posameznih strok. Dober primer je področje opisa, kjer so arhivarji in knjižničarji tradicionalno bolj zainteresirani za za- gotavljanje brezhibnega zapisa, vključno s kontrolo in avtentikacijo, namesto da bi se osredotočili na to, kakšen način zapisa bi bil najboljši za uporabnikovo raziskovanje in informiranje. Naš načrt je razviti na-znanju-temelječo institucijo, ki združuje vse oblike dokumentarnega gradiva, od tiskane- ga in filmanega do elektronskega, in jamči, da bo vse to relevantno in dostopno Kanadčanom po vsej državi in ne le v prestolnici Ottawi. Seveda je potreben čas, a pot, po kateri smo krenili, je vznemirljiva tako za našo organiza- cijo kot za stroko, ki ji pripadamo. Znova in znova so nam Kanadčani dopovedovali, da jim je čisto vseeno, od kod prihaja gradivo, ki ga potrebujejo. Izzvali so nas, da smo na novo premislili celoten pomen dediščine. Z uvedbo pojma “dokumentarna dediščina” smo razširili idejo o tem, kaj moramo zbirati, hraniti in deliti s Kanadčani. Kanadski kolektivni spomin sedaj vključuje tako bloge kot knjige, tako spletne strani kot umetniške risbe, tako zvočne zapise kot rokopisne dnev- nike. Knjižnice in arhivi niso več le skladišča gradiva, ampak so prostori druženja, vzpostavljanja stikov, pogo- varjanja in družbene interakcije. Na ta način se dve stroki res prepletata, da bi v novi organiziranosti zagotovili naj- odličnejši servis svojim klientom, v vse večji meri preko spleta. NA[I UPORABNIKI SO ZELO RAZLI^NI LAC je državni zavod in iz tega izhaja, da mora odražati raznolikost kanadske izkušnje. Po štetju v letu 2001 je 47 odstotkov Kanadčanov izkazalo etnični izvor, ki je drugačen od kanadskega, britanskega ali francoskega. (Statistics, 2001) Kar 23 odstotkov kanadske populacije, v starosti 15 let in več, je bilo rojene zunaj Kanade. (Sta- tistics, 2003) Po navedeni statistiki govorijo Kanadčani preko 100 jezikov in med petimi v družini najpogosteje uporabljanimi jeziki v Kanadi so ob angleščini in fran- coščini tudi kitajščina, italijanščina, nemščina, punjabi in španščina (Statistics, 2001). Z drugimi besedami, nam etnična in kulturna raznolikost ni tuja. To je eden od raz- logov, da LAC v znatni meri izrablja različne jezikovne sposobnosti naših sodelavcev za pripravo katalogizacij- skih opisov. Isto ekspertno osnovo uporabljamo tudi za urejanje in opisovanje naših večkulturnih fondov. Kot primer naj navedem, da smo pravkar objavili online popis transliteracijskih shem, ki pomagajo tako nam kot drugim kanadskim knjižnicam pri opisovanju virov, izdanih v različnih pisavah. Zelo neposredno sodelujemo s kulturnimi skupnostmi in združenji, knjižnicami in arhivskimi mrežami, jezikovni- mi in kulturnimi centri ter drugimi organizacijami, s ka- terimi delimo skupne interese za usklajevanje programov, zbirk in servisov, ki so odsev raznolikosti naše skupnosti. Publikacije etničnih izdaj pridobivamo preko obveznega izvoda; nadalje sodelujemo z etnokulturnimi organizaci- jami pri pridobivanju njihovih zapisov in zbirk; naše jav- noprogramske aktivnosti dosledno upoštevajo našo več- kulturno dediščino, vključno s filmskimi festivali, online in potujočimi razstavami in javnimi branji; in poleg tega digitaliziramo dele naših zbirk ter oblikujemo razstave, ki si jih lahko ogledajo milijoni ljudi po vsej državi. Vse to počnemo, ker vemo, da imajo informacije moč, da spremenijo naše življenje. Vse, kar posredujemo, to pa so predvsem natančni zapisi naše kulturne dediščine, lahko sproži pozitivne spremembe. Navedla bom primer potujoče razstave “Kje so otroci?”, preko katere smo povedali na stotine doslej nerazkritih zgodb staroselskih deklic in dečkov, ki so jih odtujili nji- hovim družinam in jih v obdobju 1892–1969 namestili v kanadske internate in verske šole, da bi jih tako prisilili k uporabi angleščine in francoščine. Skozi zapise iz tistega časa, ki jih hranimo pri nas, smo omogočili Kanadčanom prepoznati vpliv nekdanjih odločitev na današnje življe- nje, kar zna biti tudi boleče. Večina teh odzivov na našo preteklost je omogočila šele digitalna tehnologija, ki zagotavlja stalen dostop od vse- povsod do doslej nepojmljivega obsega informacij. DIGITALNE POBUDE Za razliko od preteklosti, ki je slonela na papirju in tisku, večina današnje kulturne dediščine nastane v digitalnem formatu. Pohištvo, ki smo ga uporabljali za shranjevanje naših zakladov, lahko sedaj odnesemo na podstrešje, zamenjali pa so ga biti in bajti v spominskih enotah na- ših osebnih računalnikov ter spletnih strani. Že samo pogovarjanje s pomočjo računalnika je privzelo obliko artifakta, saj so elektronska pošta, blogi in klepetalnice način zapisovanja izmenjave idej. Ta nova “pokrajina” je dramatično spremenila pričakovanja ljudi glede informa- cij in dostopa in mi se moramo s tem soočiti. Kurtu Vonnegutu ml., ameriškemu pisatelju, rojenemu leta 1922, pripisujejo misel, ki se mi zdi danes izredno pomembna: “Življenje teče mnogo prehitro, da bi ga naše razmišljanje sploh še dohitevalo. Toda kako naj ljudi prepričamo o tem, ko pa oni še kar naprej vztrajajo pri kopičenju informacij.” Ni dvoma, da ima prav. Vsakih petnajst minut na svetu nastane tolikšna količina podat- kov, kolikor jih je shranjenih v celotni Kongresni knjižni-