OZ 2007/4

202 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Multikulturalizem kot pojem, pod katerim razumemo medkulturne odnose, medkulturne družbe in medkulturne politike, je povezan z migracijami. Migracije pa so tako star pojav v zgodovini človeštva kot človeštvo samo. Mirno lahko rečemo, da migracije in medkulturni odnosi obstajajo od vedno. Kar nas pri tej trditvi bega, je zgodo- vina sveta v zadnjih dvesto letih, torej nastanek nacional- nih držav in z njimi znanstvene vednosti, ki razlaga svet in človeka v njem. Politično, znanstveno in ideološko je naše razumevanje sveta spravljeno v okvire homogenih nacionalnih enot, ki naj bi bile od vedno take in bi morale take tudi ostati. Vsi vemo, da homogenih skupin ljudi ni, da homogene nacionalne države nikoli niso obstajale. Seveda pa take termine uporabljamo, so najbolj običajna orodja, s katerimi označujemo, klasificiramo, razvrščamo in na podlagi tega potem delujemo. Pa vendar so napačna in dobro je vedeti, da so. Kot je napačno verjeti tistim, ki pravijo, da so premikanja prebivalstva v Evropi, pre- selitve in odselitve, mešani zakoni in otroci, transnacio- nalne identitete 1 in kompleksne subjektivitete samo stvar sodobnosti. Od vedno obstaja medkulturno oplajanje in učenje, selitve ljudi in zapisovanje teh neštetih izkušenj v besedilih. Na policah knjižnic je večina knjig prav o tem – o neskončnih zgodbah medkulturnih dialogov in seveda prav tako brezštevilnih zgodbah medkulturnih konfliktov. Kjer je stik, sta tako dialog kot konflikt. Če odmislimo tiste vrste politik, ki moč črpajo iz strahu pred drugimi, potem sta tako konflikt kot dialog odvisna od nas, posa- meznikov, in naših vsakodnevnih odločitev. MIGRACIJE IN SOCIALNI RED Temeljna predpostavka, iz katere velja izhajati ob raz- mišljanju o medkulturnem dialogu je, da migracije niso znak krize, niso pojav industrijskih družb in niso proces modernizacije ekonomije. Ne moremo jih deliti na pros- tovoljne in prisilne, na moderne in predmoderne, na do- bre in slabe. Zgodovina migracij je zgodovina socialnega življenja in migracije so pojav socialnega reda. Razlogi zanje so kompleksni in intimni, posledice pa določujo- če tako za dežele, od koder se ljudje izseljujejo, kot za dežele, kamor se priseljujejo. Žal je najbolj uveljavljen način govorjenja o migrantih redukcionističen. Govori o izseljencih, priseljencih ter potomcih priseljencev in iz- seljencev, pa o državi gostiteljici priseljencev in matični državi izseljencev, največkrat pa še o kulturi in družbi izseljencev ali kulturi in družbi priseljencev. Iz takšnega diskurza sta izključena posameznik in posameznica, prav tako tudi kompleksnost njune subjektivne migracijske izkušnje. Vsak človek, ki se premika v smereh, ki jih imenujemo migracije, je oboje hkrati: tako izseljenec kot priseljenec. Družba, država in kultura, ki jih zapušča ali se jim približuje, so prav tako vse hkrati. Popolnoma lo- čena so le gledišča. Če gledamo iz kraja, od koder osebe odhajajo, ali iz kraja, kamor prihajajo, dejansko vidimo izseljence in priseljence, če pa poskušamo razumeti nji- hovo migracijsko situacijo, potem moramo upoštevati, da ti konkretni ljudje ne delijo našega gledišča. Njihova izkušnja je kompleksna in zapletena, njihovo gledišče pa dinamično, spremenljivo in spreminjajoče se. Prihajajo in odhajajo hkrati, se oddaljujejo in približujejo hkrati, prenašajo svojo kulturno prtljago in jo hkrati puščajo za sabo. To je kompleksen proces. Najbolje ga pripove- dujejo zgodbe migrantov: govorijo o konkretnih ljudeh in njihovih življenjskih odločitvah in vsebujejo skupne zgodovine različnih držav in družb. Družbe so migranti vedno razumeli kot soodvisne in povezane. Družbeni red so vzpostavljali z mrežami medsebojne podpore, pomoči, skrbi in ljubezni. Danes govorimo o globalizaciji, ljudje pa so jo že do zdaj intenzivno živeli. Migracije so normalen sestavni del človeških družb skozi celotno človeško zgodovino. So ključne za funkcioniranje družin in trga delovne sile, saj so osnovne človekove od- ločitve glede študija, poklica, dela in življenjskega part- nerja pogosto povezane s selitvijo iz rojstnega kraja. Prav tako so tudi medkulturni odnosi od vedno. Zakaj ti dve preprosti dejstvi zvenita tuje, lahko opišem s tremi zgodo- vinskimi razlogi. Najprej zato, ker v našem delu sveta tri monoteistične religije že tisočletja pridigajo, da smo eno, če verjamemo v istega boga, in da so nekaj povsem dru- gega tisti, ki ne verjamejo v našega boga. Potem zato, ker se v 19. stoletju na že vzpostavljenem razumevanju nas in drugih utemelji nacionalna država, le da smo zdaj eno, če pripadamo določeni nacionalni državi, in so vsi drugi, ki ji ne pripadajo, nekaj drugega, Drugega z veliko začet- nico. Tretji prispevek k temu preprostemu razumevanju sveta in izključevanju ljudi smo dobili s paradigmo naše- ga časa, ki temelji na razvpiti tezi o spopadu civilizacij in nujnih nepomirljivih nasprotjih med ljudmi. Razmišljanje o možnosti medkulturnega dialoga je seveda popolno nasprotje tega, je želja in potreba po sožitju, razumeva- nju. Je želja, da bi iskali, kje vse smo eno in isto in vedno znova ugotavljali, da je to močnejše od tistega drugega, ki nas ločuje in nedvomno tudi določa. Kaj smo ljudje, kako se določamo, kako se opisujemo, kako se razumemo? Sobivanje kulturno, versko, jezikovno ali svetovnonazor- sko različnih ljudi je lahko zares težko. Multikulturni pa- radoks je ta, da na eni strani upoštevamo pomen kulturnih razlik, na drugi strani pa jih moramo zanikati, če hočemo živeti skupaj, oziroma moramo priznavati dominantno kulturo kot tisto, ki ima skupaj s pravnimi normami, uza- konjenimi v državi, primat nad drugimi kulturami. Ta paradoks težko mislimo in težko razrešujemo, če v našem okolju ni politične, ideološke in mentalne opore za tako razmišljanje in delovanje. Ko je enkrat politični, šolski in javni diskurz posvečen delitvi mi in oni, naši in drugi, na naši in njihovi strani, ko torej prevlada prisila razmiš- ljanja o homogenih skupinah, je nemogoče razmišljati o