OZ 2007/4

M T 205 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 slabitev mehanizmov socialnega izključevanja”. 6 Za- govorniki multikulturalizma trdijo, da priznavanje razlik in različnosti utrjuje socialno kohezivnost in pravičnost. Nasprotniki trdijo, da multikulturalizem zagovarja kultur- ni relativizem in zanika pomen skupnih norm in pravil. Vsi se strinjajo, da so ključne razlike, o katerih govori multikulturna kontroverza, etnične razlike in oboji imajo, povsem očitno, prav. Naj končam s posebnim primerom multikulturalizma in medkulturnega dialoga v povezavi z migracijami. Šved- ska je edina evropska država, ki je načelo multikulturaliz- ma vnesla v ustavo in vgradila v politični in socialni si- stem. Leta 1975 so sprejeli odločitev, da so multikulturna družba, da priseljeni ljudje niso “gastarbajterji”, začasno uvoženi pari delovnih rok, pač pa ljudje, ki imajo družine, otroke, življenjske aspiracije in so si na Švedskem ustva- rili svoj dom. Multikulturalizem temelji na treh načelih: enakosti življenjskega standarda, svobodi izbire glede tega, kako močno si želi biti migrant integriran v švedsko družbo, in partnerstvu. 7 Enakost življenjskega standarda pomeni pravico do zaposlovanja, izobraževanja, stano- vanja in socialnih oblik pomoči. Pravice obsegajo tudi volilno pravico za tujce, zastonj prevajalce, kjerkoli jih potrebujejo, brezplačne tečaje švedskega jezika. V šole je bilo uvedeno brezplačno poučevanje maternega jezika otrok, ki šole obiskujejo, društvenemu organiziranju in delovanju priseljencev pa je bila dana velika finančna pomoč in politična vzpodbuda. Posebej pomemben in premisleka vreden je poseben tip državljanstva, ki ga je s temi ukrepi uvedla švedska politika. Kot pravi Marina Lukšič Hacin, se je pojavil “multikulturalen tip državljan- stva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specifično obliko etnije in državljanstvom kot političnim statusom v odnosu med posameznikom in državo. Nacija je opredeljena kot politična skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprejmejo v skup- nost pod pogojem, da spoštujejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugačnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etničnem ključu”. 8 Bi- stven element tega sistema je seveda prag tolerantnosti, ki je postavljen tam, kjer se začne pravnopolitična ureditev, predpisana s strani države. In tam je postavljen za vse enako. Paradoks multikulturalizma je s tem razrešen, če- prav ostajajo elementi rasizma in ksenofobije, ki jih mora vsaka družba vsakodnevno premagovati. Opombe 1 Izraz hyphenated identity je nastal v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja in velja za priseljence, ki čutijo pripadnost tako kulturi, iz katere so prišli, kot tudi državi in kulturi, v katero so se priselili. Na začetku je imel slabšalen pomen, ki pa je s politiko multikulturalizma pridobil pozitiven predznak. Uporablja se tudi v prenesenem pomenu za moderno pojmovanje identitete kot večplastne, hibridne, fluktuirajoče identitete. 2 Več o vlogi šolskega sistema pri vzpostavljanju medkulturnega dialoga in multikulturne politike. V: Mirjam Milharčič Hlad- nik, Šolske izkušnje v multikulturnem okolju Združenih držav Amerike, Dve domovini/Two Homelands 20, 2004, 217–232. 3 Maxine Schwartz Seller, To Seek America, A History of Ethnic Life in the United States of America , Jerome S. Ozer, 1988, 268. 4 Marina Lukšič Hacin, Konceptualne dileme v razpravah o multi- kulturalizmu in globalizaciji, Dve Domovini/Two Homelands 19, 2004, 109. 5 Temeljno delo za razumevanje multikulturalizma je knjiga Milana Mesića, Multikulturalizam, Društveni i teorijski izazovi , Školska knjiga, Zagreb, 2006. Za natančnejše razumevanje tega komplek- snega sodobnega problema je priporočljiva tudi knjiga, ki jo je uredil Milan Mesić, Perspectives of Multiculturalism: Western & Transitional Countries , Zagreb: FF Press, Croatian Commission for UNESCO, 2004. 6 Milan Mesič, nav. delo, 407. 7 Model švedskega multikulturalizma je natančno opisan v knjigi Marine Lukšič Hacin, Multikulturalizem in migracije , Ljubljana: Založba ZRC, 1999. 8 Marina Lukšič Hacin, nav. delo, str. 231.