OZ 2007/4

M T 209 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 nosilke medkulturnega dialoga. To je povsod povezano z dodatnimi finančnimi sredstvi, predvsem pa s posebno angažiranostjo in dodatnim usposabljanjem knjižničarjev in informatikov, kar pa ni problem, če obstaja zavedanje o dobrih razlogih za to: • Lokalna skupnost ima nesporne koristi od tega, da jo tvorijo izobraženi in kulturno razgledani ljudje. • Lokalna demokracija je na bistveno višji ravni, če se vse družbene skupine počutijo svobodne in sprejete ter imajo enakopraven dostop do znanja in informacij. • Knjižnica se uveljavlja kot pomembna javna instituci- ja, ki je nepogrešljiv integrator lokalne skupnosti, če dobro izrablja svoje zmogljivosti. • Knjižnica je tudi sama kakovostnejša in inovativnejša, če knjižničarji razvijajo kulturno občutljivost za raz- like v skupnosti uporabnikov. Z uvajanjem digitalnih medijev in orodij se je zmogljivost knjižnic pri podpiranju medkulturnega dialoga izjemno povečala. Seveda so nastali tudi novi problemi: ne le po- večani stroški in dodatne zahteve za usposobljenost knjiž- ničarjev, ampak tudi povsem nove zahteve uporabnikov, pa tudi nevarnosti kršitve avtorskih pravic in podobno. Povsod, kjer so se večkulturnosti lotili resno in uspešno, so se knjižnice povezale v mrežo in vzpostavile tudi so- delovanje med knjižničnimi sistemi. Lahko celo trdimo, da je knjižnična mreža edini učinkovit način knjižnične podpore večkulturnosti. Ob tem pa je dejstvo, da večkul- turnost ni avtomatična lastnost slehernega knjižničnega informacijskega sistema, pač pa le tistih sistemov, ki se takega poslanstva zavedajo in ga sistematično vgrajujejo v svojo temeljno strukturo. Pri tem je treba spoštovati tri “zlata pravila” (Larsen idr., 2004): • Za večkulturnost se mora odločiti vodstvo, ker se sama od sebe ne more zgoditi. Postati mora osnovna sestavina razvojne strategije. • Osnovni dejavnik uspešne komunikacije in koopera- cije je medsebojno spoštovanje ljudi različnih kultur, temelječe na pravilu “Nič o njih brez njih!”. • Potreben je holistični pristop, ker je treba za dosega- nje cilja upoštevati vse vidike večkulturnosti. Kulturna občutljivost COBISS-a je vsajena v njegov osnovni koncept. S kooperativnostjo se COBISS začne in to ni slučajnost, ampak se v tem izraža “filozofi- ja” celotnega sistema. Informacijska komunikacijska tehnologija je prinesla možnost povezovanja mnogih pameti, a da do tega res lahko pride, je potreben koo- perativni sistem. O kontekstualizaciji in konsolidaciji informacij oz. vsebin govori naslednje poglavje. Tukaj pa podajamo druge nepogrešljive pogoje sodelovalno- sti: • Vzajemnost oz. recipročnost, ki se v COBISS-u kaže tako, da so projekti njegovega uvajanja (t. i. projekti virtualne knjižnice) vedno skupna aktivnost IZUM-a in lokalnih nosilcev. • Strpnost, ki se v COBISS-u kaže kot pripravljenost na prilagajanje razmeram ob upoštevanju mednarodnih standardov. • Solidarnost, ki narekuje angažiranost IZUM-a pri za- gotavljanju sredstev, potrebnih za vključevaje knjižnic v informacijski sistem. Začetki uvajanja COBISS-a v različna kulturna okolja sovpadajo še z obstojem Jugoslavije, ko se je razumelo kot samoumevno poznavanje in priznavanje kultur ter medkulturni dialog. V resnici je bila to zmotna pred- postavka, ker je bilo medsebojno poznavanje površno, ideološko potvorjeno, ali pa ga sploh ni bilo, kar se je pokazalo na zelo tragične načine. V IZUM-u nas je ta izkušnja navedla na poglobljeno analiziranje kulturne po- dobe regije. Vzpostavitev vnovičnega sodelovanja konec devetdesetih sloni na bolj premišljenih predpostavkah: • upoštevati je treba zgodovino entitet, ki mora biti rešena predsodkov in ideoloških konstruktov; • upoštevati je treba enakopravnost jezikov ter sprem- ljati njihov razvoj in kodifikacijo; • upoštevati je treba tokove žive kulturne ustvarjalnosti entitet in njihovo medsebojno prepletanje; • upoštevati je treba kolektivne vizije o prihodnjem raz- voju posameznih entitet in širših integracij, še posebej “evropske ideje”. Vse to zveni zelo ambiciozno in IZUM bi moral imeti kar zgleden kulturološki tim, vendar gre predvsem za zaveda- nje o pomembnosti navedenih vidikov in za spremljanje literature o njih. Vsekakor bi to lahko delali še bolj po- globljeno kot doslej ter bolj sprotno prenašali informacije in spoznanja na vse, ki skrbijo za širitev COBISS-a. Kulturna občutljivost COBISS-a se kaže tudi v tem, da ga zagovarja zelo širok krog ljudi iz različnih sredin. Niso to samo knjižničarji in informatiki, ampak še akademiki, gospodarstveniki, prosvetni delavci, kulturni ustvarjalci, mladi ljudje, nosilci javnih funkcij itd. Pri tem ne gre za “lobiranje”, kot ga pozna sodobna politična praksa, ampak za pripadnost neki “virtualni skupnosti”, ki se zaveda usodnega pomena hitrega in svobodnega pretoka informacij in znanja, za kar je nujno potrebno ustrezno tehnološko okolje. COBISS ni domena političnih navez, niti komercialnih profitnih interesov, ampak je nekakšno “razsvetljensko” gibanje, zato se mu posamezniki pridru- žujejo v prepričanju, da delujejo za človekoljubne cilje. Še bolj bi si morali prizadevati, da bi bila takšna kulturna podoba COBISS-a čim bolj očitna, ker je odločilna za si- nergijo delovanja. So okolja, kjer nam verjame širok krog