OZ 2007/4

M T 211 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 nika: vsebinsko glede zapletenosti, kvantitativno glede količine vhodnih informacij. Spremembe, ki jih bodo izzvale vhodne informacije, lahko izrazimo s stopnjo strukturne reorganizacije tezavra, ki je hkrati tudi mera količine semantičnih informacij, vsebovanih v sporočilu. Konsolidirane informacije so javno znanje, ki je pose- bej selektirano, analizirano, evalvirano in repakirano za namene odločanja in za informacijske potrebe znanega uporabnika (sobesednik ali družbene skupine), ki drugače ne bi ustrezale za efektiven in dejaven dostop in uporabo tega znanja glede na količino in izvirno obliko. Npr. če podamo teorijo širjenja znanja kot nalezljive bolezni v obliki Kermack-McKendrickovega matematičnega mo- dela širjenja epidemije, bo to informacijo glede na obliko lahko razumela samo oseba s potrebnim predznanjem. Če pa rečemo, da se znanje širi kot gripa, bodo teorijo razu- mele tudi osebe brez specialnega znanja. (Šercar, 1988) Konsolidacija informacij vključuje tudi difuzijo in povrat- ne povezave od uporabnikov, evalvacijo in prilagajanje. Informacije se konsolidirajo tudi glede na komunikacijski kanal (neposredna medosebna komunikacija, skupinska komunikacija, pošta, e-pošta, knjižnice, informacijske službe, množični mediji, radio, televizija, telekomunika- cije, računalniške mreže …). Največji del človekovega komuniciranja pa odpade na navadne razgovore in pripo- vedovanje (angl. story telling ). Knjiga, članek, referenca, bibliografski zapis itd. pa so primeri konsolidiranih infor- macijskih proizvodov. Zelo pomembna dejavnost konsolidacije informacij je prevajanje iz enega jezika v drugi in iz “strokovnega jezi- ka” v “nestrokovni jezik” znotraj istega jezika. Teorijo konsolidacije informacij je zastavil že Platon (La- ertije, 1973), ki je komunikacije porazdelil po kategorijah subjektov, ki komunicirajo (politiki, govorniki, navadni ljudje, filozofi in obrtniki). Tem kategorijam ustreza 5 vrst govora: politični, retorični, navadni vsakodnevni govor, dialektični in tehnični govor. Pogoji za “pravilen govor” so: kaj je treba govoriti, koliko je treba govoriti, komu je treba govoriti in doklej je treba govoriti. Kaj je treba govo- riti, je tisto, kar bo koristno tako za govornika kot za poslu- šalce. Koliko je treba govoriti, pomeni, da se ne pove niti več niti manj, kot je potrebno. Komu je treba govoriti, je odvisno od tega, ali govorimo starejši osebi (v tem primeru je treba govor prilagoditi starejši osebi) ali mlajši osebi (v tem primeru naj bi govor odgovarjal mlajši osebi). Doklej je treba govoriti, pomeni, da govor ne sme biti ne predolg in ne prekratek, saj drugače ne bomo dosegli uspeha. DIALEKTIKA MEDKULTURNEGA DIALOGA Pred in po razpadu SFRJ v začetku 1990-ih smo bili priče velikih nacionalnih, verskih in kulturnih izključnosti, ki so spremljale viharne procese osamosvojitve bivših ju- goslovanskih republik. Vendar je sistem COBISS med tem časom predstavljal nepogrešljivo platformo tudi za medkulturni dialog in za čezmejno sodelovanje knjižnic in drugih informacij- skih institucij na osnovah vzajemnosti 1 (Šercar in Brbre, 2007). Multikulturni dialog je komunikacijsko dejanje med po- samezniki različnih identitet glede na nacionalno, versko in kulturno pripadnost. Včasih pa je bolj “regulativna” ideja, najstvo (nem. sollen ), bolj ideja o tem, kaj naj bi bilo moralno upravičeno početje, kot realno dejstvo. Prvi pogoj multikulturnega dialoga je potemtakem nacio- nalna in kulturna samozavest po eni strani in strpnost do drugačnih naziranj preostalih udeležencev multikulturne- ga dialoga po drugi strani, ki naj bi ublaževala nacional- ne, verske in kulturne izključnosti, krepila pa nacionalno identiteto udeležencev 2 . Medkulturni dialog vključuje pluralizem kulturnih raz- lik. Vendar so dihotomne tudi nacionalne kulture glede na nacionalno (različno) in univerzalno (skupno) kultur- no komponento. Etnocentrično naravnani posamezniki doživljajo univerzalno kulturno komponento kot tujo sestavino nacionalne kulture. Medsebojno upoštevanje pluralizma razlik pa je pogoj za možnost medkulturnega dialoga. Vendar je izključno mednarodna kontekstua- lizacija medkulturnega dialoga tudi reduktivni poseg v samo bistvo dialoga med ljudmi različnih kultur, saj ne gre za medkulturni dialog samo po ključu nacionalne in državne pripadnosti. Medkulturni dialog je namreč bistven za kulturno sožitje tudi znotraj posameznih dr- žav in družb, saj monokulturnih držav brez nacionalnih manjšin ali priseljencev, ki sodijo v drugačne kulturne kroge ni in je za možnost medkulturnega dialoga bistve- nega pomena razumevanje tega medkulturnega konti- nuuma od znotraj navzven, med: bogatimi in revnimi, izobraženimi in neizobraženimi, ženskami in moškimi, mladimi in starimi, heteroseksualci in homoseksualci... Reference [1] Ackoff, R. L. (1989). From Data to Wisdom: Presidential Address to ISGSR, June 1988. Journal of Applied Systems Analysis 16, 3–9. [2] Anderson, B. (1991). Imagined Communities. London: Verso.