OZ 2007/4

246 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Borjana Hristova (Bolgarska nacionalna knjiž- nica, Sofija): Odnos nacionalne knjižnice do ve~inske in manj{inske kulture Kontaktni naslov: hristova @ nationallibrary.bg Govorila bom o manjšinah in večini ter o njihovem mestu v dejavnosti knjižnic, posebej v delovanju Nacionalne knjižnice. Nacionalna knjižnica nima in ne sme gojiti enostranskih nagnjenj na tem področju, pač pa mora na državni ravni služiti tako manjšinam kot večinam. Osebna izkušnja me prepričuje, da bolj ko podčrtujemo probleme manjšin in bolj ko ločujemo njihove zbirke, slabše se počutijo kot manjšina. Takšna politika ovira in upočasnjuje njeno za- dostno integriranost. Po mojem mnenju je treba posebej gledati na ljudi, ki so v neenakem položaju in ki potrebujejo dodatno skrb pri zagotavljanju polnega dostopa do vseh informacijskih virov v knjižnici. V tej zvezi presojam, da naša knjižnica ni dovolj razvita, saj lahko ta trenutek ponudimo edinole dve čitalniški mesti s posebno tehnično opremo za slepe uporabnike. Obravnavana vprašanja o nacionalnih manjšinah (Cigani, Judje, Turki itd.) razumem na dva načina: • Po eni strani moramo kot narodna knjižnica vseh na- rodov v državi zbirati vse izdaje, objavljene v državi, ne glede na to, s katero narodno skupino so povezane in v katerem jeziku so napisane. Jasno je, da imamo vse bolgarske časopise, a tudi “Jewish News” in časo- pis “Zaman” v turškem jeziku ter vse druge izdaje, ne glede na njihove založnike. • Po drugi strani ponujamo vsestranske priložnosti vsem kategorijam bralcev; uporabljajo naše fonde ro- kopisov, redkih in vrednih izdaj pa tudi najbolj sodob- ne podatkovne baze, pri čemer je naša edina zahteva, da so ustrezno usposobljeni. Da bi proučili interese naših bralcev, opravljamo redno letno analizo zahtev- kov za izposojo naslovov in analizo referenc ter na ta način gradimo fleksibilno strategijo za prihodnost naše Nacionalne knjižnice. Delamo tudi analize neiz- polnjenih zahtevkov, da bi izvedeli, kaj nam manjka in kaj moramo retrospektivno še priskrbeti. Lahko rečem, da imamo večkulturne zbirke, kar pomeni, da zajemamo različne kulture skozi različna obdobja, ki se ne nanašajo zgolj na bolgarsko ozemlje. Izmenjujemo bibliografije, knjige in strokovnjake z mno- gimi evropskimi in ameriškimi knjižnicami ter servisira- mo v celoti vse socialne in etnične skupine v Bolgariji, ki jih zanimajo naši fondi. Pripravljeni smo odpreti naše kataloge za vse Bolgare v tujini, pa tudi za vse druge, ki jih zanimajo naši fondi. Aktivnosti COBISS, pri katerem se že počutimo kot polnopravni člani, vidim kot velik korak v razvoju medkulturnega dialoga in to nam bo pomagalo, da po- stanemo večkulturna knjižnica. Strinjam pa se s tem, kar je rekla Mirjam Milharčič Hladnik, da se namreč multikulturno mišljenje začne v nas samih. Mi sami ga moramo najprej sprejeti in šele nato lahko kot knjižni- čarji ustvarimo tudi večkulturne knjižnice. Na tej osnovi bodo tudi države postale večkulturne. Kot smo slišali Ingrid Parent, v naši digitalni dobi ne le da obnavljamo preteklost, ampak pišemo tudi novo zgodovino, kar po- stavlja pred knjižnice ne le zahtevne, ampak tudi zelo nevarne naloge. Iz angleščine prevedel Franci Pivec. Ivan Pehar, Mestna knjižnica Zadar: Upo{te- vanje kulturnih razlik pri uporabnikih knjižnice Kontaktni naslov: ivan.pehar @ gkzd.hr “Odkrivanje drugih je odkrivanje odnosov, ne ovir.” (Claude Levi-Strauss) Multikulturnost in interkulturnost: pojmi iz zgodovi- ne življenja in teorije Pojem kulturne različnosti je star toliko kot človeštvo. Ko je človek začel potovati in menjavati svoje stalno prebi- vališče, so nastale in postale prepoznane razlike med raz- ličnimi kulturami, rasami, verskimi prepričanji in narodi na sploh. Multikulturnost, interkulturnost (pozneje še transkultur- nost in plurikulturnost) (Dragojević, 1999) se kot pojmi pojavijo šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, predvsem v Avstraliji, Novi Zelandiji, Kanadi, in sicer kot posledica povečanega doseljevanja prebivalcev iz različnih delov sveta, posebej še iz Evrope. V Evropi pridejo ti pojmi v uporabo nekaj kasneje, čeprav jih v praksi doživljamo že od prvih selitev narodov naprej, od prazgodovine pre- ko zgodovinskega razvoja narodov do nastanka njihovih držav, s katerimi se pojavijo tudi etnične manjšine. Danes Zahodna Evropa šteje preko 30 milijonov ljudi, ki pri- padajo zgodovinskim manjšinam in nosijo s seboj takšno ali drugačno obliko kulturne ali kakšne druge različnosti. (Perotti, 1995, 37) Priče smo sodobnemu rojevanju Ev- ropske unije, države brez meja, kar spodbuja pojav eko-