OZ 2007/4

M T 247 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 nomske migracije in pospešuje etnično, rasno, versko in kulturno različnost. Pojmi multikulturnost in interkulturnost se uporabljajo v šoli kot sinonimi za sprejemanje in spoštovanje tujih kultur, običajev in religij, kot pojmi pa pomenijo tudi za- gotavljanje pogojev za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete, lastnega jezika, tradicije in vere. Multikultur- nost lahko definiramo kot “ideal skladnega sožitja kul- turno različnih skupin v kontekstu ideje pluralne družbe” (Spajić-Vrkaš, 2001, 336), pojem interkulturnost pa se “nanaša na medsebojno povezovanje različnih (etničnih) kultur v družbi – razlikuje se od ideje multikulturnosti, ker zajema spodbujanje medsebojnega delovanja in med- sebojnega prežemanja kultur” (IMN, 1998, 85). Omenjeni pojmi so v zadnjem obdobju posebej povezani s po- spešenim razvojem novih tehnologij, pogostih migracij, nastajanjem transnacionalne identitete in krepitvijo pro- cesov globalizacije, s čimer se uveljavljajo univerzalne in evropske vrednote, pri katerih nacionalna nota izgublja pomen, poudarja pa se evropska povezanost, globalna kultura, recepcijska odprtost in komunikativnost. Knjižnice v okolju multikulturnosti Najpomembnejši izziv, ki vpliva na same temelje današ- nje družbe, je interakcija različnih kulturnih, etničnih in verskih skupin kot tudi različnih družbenih manjšin in gibanj, ki tvorijo pisan mozaik nove globalne družbe. Sleherna človeška skupnost mora težiti k pluralizmu in strpnosti, da bi preprečila konflikte, ki nastajajo zaradi ravnodušnosti do tujih potreb po izražanju določene iden- titete. Le tistim, ki so zrasli s svojo kulturo, se ni treba bati različnosti in lahko zavzamejo pozitiven odnos do kulturne izmenjave. Knjižnice so ustanove (tukaj so posebej mišljene ljud- ske knjižnice), ki poleg zbiranja, urejanja in hranjenja knjižničnega gradiva, dajejo to gradivo v uporabo in igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju različnih in- formacijskih storitev, ne glede na starost, spol, etnično, versko ali kakšno drugo družbenokulturno različnost uporabnikov. Ker s “skupnostjo” ni mišljena le večinska populaci- ja ljudi ali samo en družbeni sloj, se prava vrednost knjižnic ne kaže zgolj v ohranjanju nacionalne kulture in tradicije, ampak tudi v demokratičnosti in socialni enakosti, kar je vgrajeno v temelje še posebej ljudskih knjižnic. V Iflinih in Unescovih smernicah za razvoj službe in storitev ljudskih knjižnic (HKD, 2003,1) je zapisano, da ljudska knjižnica “/…/ zagotavlja dostop do znanja, informacij in stvaritev domišljije s pomočjo vrste virov in služb, na voljo pa mora biti vsem članom skupnosti, ne glede na njihovo raso, nacionalnost, sta- rost, spol, religijo, telesno prizadetost, ekonomski in za- poslitveni status in izobrazbo.” Podobna določila so tudi v Iflinih smernicah za otroke (HKD, 2003a, 5) kot tudi v kopenhagenski deklaraciji (HBD, 2000, 15). K ome- njenim smernicam in deklaraciji je treba nujno dodati najnovejši Iflin Multikulturni manifest za knjižnice – akt o ustvarjanju boljšega sveta (IFLA, 2007), ki z veliko zamudo nastaja šele na začetku 21. stoletja. Ob definiciji pojma kulture je v Manifestu predstavljen tudi pojem transkulturnosti, interkulturnosti, opozorjeno je na ne- gativne aspekte razvoja družbe in na njihove posledice, obravnavana je vloga današnje knjižnice kot interkultur- nega komunikacijskega središča in prostora srečevanja. Pojem multikulturne knjižice se seveda ne nanaša zgolj na ljudske knjižnice, saj so knjižnične storitve namenje- ne tako večinskim kot manjšinskim skupinam. Iz tega izhaja, da na multikulturne storitve ni treba gledati kot na neke specialne storitve. Celotne storitve zajemajo tudi storitve, ki so prilagojene kulturnim in jezikovnim namenom, s posebnim poudarkom na marginaliziranih skupinah, kot so begunci, azilanti, priseljenci, nacional- ne manjšine pa tudi staroselsko prebivalstvo. Cilj večkulturnih knjižnic je, da bi postale arene učenja, kulturna središča, prostori srečevanja, kraji oblikovanja mnenj in kraji aktivne integracije. Te cilje je mogoče doseči s pomočjo izobraženega osebja, s formiranjem multikulturnih zbirk, storitev in večkulturnega pristopa, vse to pa v duhu knjižničnih manifestov, ki promovirajo večkulturnost: The IFLAMulticultural Library Manifesto, IFLA/UNESCO Public Library Manifesto, The IFLA In- ternet Manifesto. Cilj vseh navedenih smernic, priporočil in deklaracij je, da bi svetovna knjižničarska stroka kar največ prispevala k uresničitvi vizije. Naj navedem nekaj citatov iz večkulturnega manifesta: “knjižnice ne more- jo same spremeniti sveta, lahko pa so glavni igralec pri spodbujanju sprememb” in sam manifest je “dokument, ki ga je mogoče uporabiti na zelo realen in praktičen način s ciljem, da bi vplivali na pozitivne spremembe.” (IFLA, 1994) Kar smo rekli, potrjuje, da je ena glavnih nalog, poslan- stvo nas vseh in ne le ljudskih knjižnic, da ob prostem pristopu in služenju večinski kulturi služimo tudi večkul- turnosti, večjezičnosti in drugim kulturnim različnostim, da morajo biti knjižnice kraji, kjer se ljudje zbližujejo in srečujejo, in središče skupnosti kot najbolj nevtralni pros- tor izmenjave idej, izražanja mnenj itd. Primeri dobre prakse v svetu Če želimo govoriti o primerih dobre prakse, nikakor ne moremo mimo držav t. i. Novega sveta – Avstralije, ZDA in Kanade – kjer je postala večkulturnost zaradi pomemb- nejše in strateško obravnavane politike priseljevanja stvar OKROGLA MIZA: UPOŠTEVANJE KULTURNE RAZLIČNOSTI ...