OZ 2007/4

248 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 vsakdanjega življenja, potreb, sinergijskega usmerjanja in na ta način vzorec pozitivne prakse. Ko navajamo evropsko prakso, jo je koristno obravna- vati v mentalnem kontekstu politične stihije številnih evropskih držav, narodov in manjšin. Zadnje čase smo priče številnih medkulturnih konfliktov (zadnji primeri so Francija, Nemčija, Belgija, balkanske države), ko so manjšinske pravice zapostavljene, ko se občuti strah pred dominacijo večinskega naroda, močnih verskih, ideoloških, jezikovnih, ekonomskih in drugih skupin. Občuti se pomanjkanje dialoga in komunikacije, kar ge- nerira nesporazume in konflikte. Teorije multikulturnosti v praksi niso zaživele, niso strateško dovolj premišljene in lahko rečemo, da smo šele na začetku pozitivnih pre- mikov. Vseeno pa je treba v evropskem okviru poudariti velik napredek in vpliv večkulturne prakse na Danskem, kjer osrednja knjižnica ponuja celovite zbirke nacionalnih književnosti; na Švedskem, kjer je v registru državne uprave vpisanih kar 84 jezikov (Ongini, 2001, 21); v Itali- ji, ki ima med vsemi evropskimi državami največ etničnih manjšin, njihove knjižnice pa so vključene v večkulturni projekt (Romamultietnica, 2006). Kot pozitiven primer večkulturnega in medkulturnega življenja ter knjižničnih večkulturnih storitev bi na prvem mestu izpostavil Avstralijo, kjer že dve desetletji obstaja vzgojno-izobraževalna večkulturna politika kot podpora zgodovinski in kulturni dediščini manjšin. Avstralska vlada finančno podpira vse javne institucije, ki skrbijo za večkulturnost, večjezičnost in multietničnost, med njimi tudi knjižnice. Znan je projekt “Collecting Multicultural Australia” (NLA, 2007), s katerim se uveljavlja zavest o nacionalni knjižnici in državnih knjižnicah kot avstralskih večkulturnih skupnostih in o njihovem prispevku k zbirki avstralske pisne dediščine. Večkulturna ponudba kanadskih knjižnic in arhivov (ge- nealoški in drugi viri, zbirke, mrežne postaje, portali) je prav tako upoštevanja vreden prispevek k večkulturnosti. Ustanovljen je urad z nazivom “Večkulturne iniciative”, ki predstavlja središče večkulturnosti in razvoja elektron- ske mreže v službi geografske, jezikovne in kulturne raz- ličnosti vseh prebivalcev Kanade. (LAC, 2007) Večkulturne knjižnične službe in storitve na Hrvaškem Hrvaška je od nekdaj usmerjena v večkulturnost, ker se nahaja na križišču civilizacij, jezikov in kultur. Na osnovi načel mednarodnih zvez, knjižničarskih društev in insti- tucij so bile konec leta 1980 na Hrvaškem ustanovljene osrednje knjižnice za nacionalne manjšine, ki po svojem programu, vlogi in nalogah pripadajo skupini ljudskih in mestnih knjižnic. V okviru programov osrednjih knjižnic nacionalnih manjšin se, ob nabavi gradiva v jeziku manj- šine, organizirajo tribune, predavanja, razstave, med- knjižnična izposoja in drugo. S sklepom Vlade Republike Hrvaške iz aprila 2000 je Ministrstvo za kulturo prevzelo financiranje osrednjih knjižnic nacionalnih manjšin: plače zaposlenih in izvedbo programa. Na Hrvaškem danes delujejo osrednje knjižnice nacio- nalnih manjšin za Italijane (Pula), Albance (Knjižnica in čitalnica Bogdan Ogrizović v Zagrebu), Čehe (Mestna knjižnica Bjelovar), Srbe (Prosveta Zagreb), Avstrijce (GISKO Osijek), Ruse in Ukrajince (KGZ Zagreb), Slo- vence (Mestna knjižnica Karlovac), Jude (Židovska obči- na Zagreb) in Madžare (Mestna knjižnica Beli Manastir). Vloga osrednjih knjižnic nacionalnih manjšin se ne omejuje le na ohranjanje in razvijanje njihove kulturne dediščine, jezika, običajev …, pač pa igrajo pomembno vlogo tudi pri različnih programih in pri povezovanju pripadnikov nacionalnih manjšin z drugimi državljani. V zadnjem obdobju se vse večja pozornost posveča izobra- ževanju strokovnega osebja in zaposlovanju pripadnikov nacionalnih manjšin, ki lahko najbolje razumejo potrebe in želje uporabnikov. Žal preostale kategorije pripadnikov različnih kultur, kot so posamezni priseljenci, delavci na začasnem delu in drugi, nimajo gradiva v svojem jeziku in niso deležni po- sebnih knjižničnih storitev. Glede na navedeno ne moremo zamolčati težavnih razmer za pripadnike nacionalnih manjšin na Hrvaškem v času domovinske vojne na začetku devetdesetih let 20. stol. oz. srbske agresije na Hrvaško, kar je pripeljalo do povečane občutljivosti za lastno identiteto, ki se je ob sprejemanju drugih etničnih skupnosti čutila ogroženo. Večkulturnost v zadarski županiji in pri delu Mestne knjižnice Zadar “Treba je prečkati reko.” (Mak Dizdar) Zadarska županija je eden bolj znanih hrvaških krajev, kjer je skozi zgodovino, še posebej pa neposredno po domovinski vojni, prihajalo do izrazitejše nacionalne ne- strpnosti. Zadnje čase pa nastaja okolje tolerance do na- cionalnih manjšin, o čemer priča tudi začetek izhajanja časopisa “Zadarski most prijateljstva”, ki je prvi te vrste na Hrvaškem in del širšega projekta afirmacije nacionalne in kulturne identitete sedmih manjšinskih skupnosti, ki živijo in organizirano delujejo na področju županije. Cilj projekta je informiranje in izobraževanje najširše javnosti o dejav- nosti, problemih, perspektivah in vseh drugih vprašanjih, ki so pomembna za življenje vsake od nacionalnih manjšin