OZ 2007/4

250 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Ranko Risojevi} (Narodna in univerzitetna bi- blioteka Republike Srbske, Banja Luka): Multi- kulturnost, kohabitacija, knjižnice Kontaktni naslov: risco @ blic.net Kratek prispevek bom začel z razmišljanjem znanega francoskega teoretika Dominiqua Voltona o samem pojmu večkulturnosti in o njegovi vprašljivi uporabi: “Prednost dajem besedi kohabitacija, ki je skromnejši od večkulturnosti. Večkulturnost pomeni sposobnost neke družbe, da učinkovito razrešuje odnose med različnimi skupnostmi, kar se praktično nikjer ne dogaja. Obstaja pa tolikšno nezaupanje, tolikšno nerazumevanje in nepozna- vanje med ljudmi, da je zahteva po mirni kohabitaciji povsem realističen pristop. Pri tem je treba razumeti, da ne gre za vzpodbujanje ločevanja. Odnos je enak kot v OZN. Gre zgolj za to, da bi prepoznali kulture in jih vpisali v demokratični okvir.” Vzemimo primer Belgije, kjer se problemi med obema skupnostima vlečejo že od samega nastanka države, te dni pa so kulminirali v popolno ločitev. Tukaj je projekt multikulturnosti povsem odpovedal, nezaupanje je nare- dilo svoje in ne moremo več govoriti niti o kohabitaciji. Podobno bi lahko rekli za prostor nekdanje Jugoslavije, ki ji tudi nikoli ni uspelo ustvariti resničnega večkultur- nega okolja. Možno kohabitacijo so sistemsko oz. načrtno uničevali v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni in v nedavnih lokalnih vojnah. Tema oz. podtema letošnjega srečanja COBISS je obe- nem ohrabrujoča in spodbudna, vendar pa tudi tako pogosto zlorabljena, da začenja vzbujati nelagodje pri ljudeh z občutljivejšim želodcem. Zakaj? Prostor nek- danje Jugoslavije je primer kršitve vseh vrst človekovih pravic, ne le v nedavnih vojnah, ampak tudi v miru, ne glede na to, kako te pravice definiramo in razporejamo. Nekdo je to naredil in še dela tako grobo, tako arogantno, da zavrača vsakršen razgovor o tem, kaj počne, kar drugi doživljajo kot kršitev elementarnih pravic, in šele zunanji dejavniki lahko vzpostavijo nekakšno ravnovesje. Glas razuma nima pri tem nobene teže. Številni politiki, pa ne le oni, ampak tudi njim privrženi kulturniki, se obnašajo kot skrajni šovinisti – z omejevanjem pravic drugih sku- šajo razširiti lastne pravice, kar opravičujejo z dolgoletno zapostavljenostjo. Nedavno opravljene analize učbenikov v BiH na področju t. i. skupine nacionalnih predmetov so pokazale katastrofalno stanje prav pri priznavanju človekovih pravic in spoštovanju strpnosti in medseboj- nega razumevanja. Revizija zgodovine se širi na obdobja, ko sta bila tukaj dva velika imperija, proti katerima so se borili vsi zasužnjeni narodi – danes se ta boj negira, potvarja, avtorji knjig, ki so bile do včeraj osnova nacio- nalne skupine predmetov, pa so označeni kot zagovorniki terorizma. (Organizirano je bilo celo srečanje o sovraštvu v delih Iva Andrića.) V takšni atmosferi medsebojnega nezaupanja, ksenofobije in šovinizma je zelo težko kjer koli vzpostaviti večkulturno politiko in to velja tudi za knjižnice, ki se morajo podrejati državni politiki. Ne govorim o manjšinskih pravicah, kar je tema našega srečanja, pač o pravicah do včeraj konstitutivnih narodov in t. i. narodnosti, ki se še naprej kršijo po načelu zakona močnejšega, ki je le-te skupine spremenil v manjšine brez pravic. Primerov je veliko, od Slovenije do Makedonije, sam pa bi se osredotočil na področje, ki ga bolje poznam in kjer so opravili in še opravljajo različne vrste etničnih in kulturnih inženiringov. Prihaja do negacije jezikov, ki so še do včeraj obstajali kot edini legitimni, s pravico močnejšega oz. najštevilčnejšega naroda pa se vsiljujejo doslej – milo rečeno – lingvistično neutemeljeni novi jeziki brez konsenza. Bosna in Hercegovina je glede tega paradigmatična država. Njeno nerazvito knjižničarstvo se sooča s šte- vilnimi problemi, med katerimi je tudi osrednji problem definiranja jezika in književnosti ne le za lastne pisatelje, ampak tudi za pisatelje sosednjih držav – Hrvaške in Srbije. Pojavlja se tendenca vsiljevanja bosanskega jezika (o katerem med jezikovnimi strokovnjaki v BiH še ni dogovora) kot nekakšnega nadjezika ali nadomestnega jezika za nekdanji srbohrvaški jezik, čeprav sta hrvaščina in srbščina poleg bosanščine priznana kot konstitutivna jezika v BiH. Na ta način se osrednji pisatelji hrvaške in srbske književnosti pretvarjajo v pisatelje bosanskega jezika. Pod pritiskom politike se knjižničarji pri tem ob- našajo kot ponujena roka. Pojasnila, da gre vendar le za en sam jezik, ne morejo sprejeti vsi tisti, ki menijo, da je s tem negirana pravica določenega naroda do lastnega jezika, z njegovimi bistve- nimi posebnostmi in možnostjo, da se razvija. Bosanščina ne more biti nadjezik, pač pa le eden od jezikov, ki ga govorijo Bošnjaki in vsi tisti, ki se sami tako deklarirajo. S tem je povezan problem definiranja književnosti, saj se uporabljajo značnice, ki mednarodno niso sprejete (npr. značnica bosanskohercegovska književnost, čeprav obsta- jajo znotraj te skupine tri ločene književnosti v BiH, kar pa se pri katalogizaciji ne upošteva). Vojno dogajanje na ozemlju bivše Jugoslavije je bilo strašno. Toda tudi še danes se nismo povsem oddaljili od njega. Iz mnogih knjižnic so izginile knjige pisatel- jev, ker narod, ki mu pripadajo, ni zaželen v določenem okolju. Ali pa je nezaželen le jezik ali pisava. Argu- mentu o zavrženem bogastvu se zoperstavlja šovini- stično pojasnilo, da so v ozadju prikriti velikodržavni projekti. Znani so številni primeri, ko so knjižnice do