OZ 2007/4

M T 257 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 danih možnosti spremlja te trende in angažira razpoložlji- ve zmogljivosti. Neprecenljiva kulturna dediščina, ohranjena in vsebovana v zbirkah NUBBiH, ki niso zgorele – knjige so žal za- žigali – bi morala biti brezpogojno v celoti dostopna na mednarodni ravni, ker predstavlja prepoznavno sestavino evropske kulturne dediščine in identitete in priča o sožitju kultur, narodov in religij skozi stoletja. V pretekli vojni je zgorela tudi zgradba “Vječnice” – Na- cionalne in univerzitetne biblioteke Bosne in Hercegovi- ne. Realnost je takšna, da ima ta institucija po vseh bolj ali manj znanih dogajanjih v tem delu Evrope določene težave, ki ovirajo njeno delovanje na način, kot bi si ga želeli, kar ima za posledico skromno udeležbo NUBBiH v evropskih projektih digitalizacije fondov, seveda pred- vsem v škodo bosansko-hercegovske družbe v celoti. NUBBiH si kar najbolj prizadeva za spodbujanje priprave in izvedbo projektov in daje pobude za razvoj sodobne knjižnično-informacijske mreže, skladne z evropskimi standardi. Večkulturna, večnacionalna, večjezična, večreligijska Ev- ropa bi morala biti mimo predsodkov in konzervativnosti ogledalo za enako naravnano Bosno in Hercegovino. Naj spomnim, da je letos na Frankfurtskem sejmu knjig, na Beograjskem sejmu in na sejmu Interliber v Zagrebu Združenje založnikov BiH nastopalo z geslom “Bližina razlik”, pri čemer so aktivno sodelovale tudi nekatere knjižnice iz BiH, med njimi tudi NUBBiH. Prevedel Franci Pivec. Milo š Petrovi~ (Univerzitetna knjižnica Ma- ribor): Knjižnice, ve~kulturnost in “evropska identiteta” Kontaktni naslov: petrovic @ uni-mb.si Na konferenci so od štirih okroglih miz bile tri, ki so med seboj tesno povezane: Upoštevanje kulturne različnosti uporabnikov knjižnic, “manjšinske” knjižnice in tujeje- zične zbirke v funkciji medkulturnega dialoga in Prispe- vek knjižnic k evropski identiteti. Večkulturnost in identiteta sta skupni imenovalec vseh treh, saj je težko govoriti o enem, ne da bi omenjali dru- gega. Dandanes je zelo modno dodajati pridevnik evropski in evropsko čemur koli. Če pogledamo naše časopise, do- bimo občutek, da če kaj ni evropsko, skoraj ni omembe vredno. Evropska politika, evropska sredstva, evropska identiteta … Podobno pretiravanje lahko opazimo tudi sedaj, ko Slovenija prevzema predsedovanje Evropski uniji (EU). Ta naloga, ki doleti slej ko prej vsako članico, saj velja princip rotacije (kot v starih časih jugoslavan- skega kolektivnega predsedstva), je povzdignjena skoraj na raven političnega malikovanja in s tem dejstvom smo bombardirani vsak dan. In ta zasičenost nam včasih pov- zroča, da vidimo gozd, ne pa tudi dreves. Poglejmo pojem “evropska identiteta”. Sam pojem sem postavil v navednice, ker pravzaprav ni jasno, ali kaj ta- kega obstaja. (Wintle, 2005) Poizkušal bom pokazati, da, ko se znebimo političnega balasta, ostane nekaj, kar je univerzalno in torej ne potrebuje “lokalne” opredelitve. Že včeraj smo slišali, kako je dostikrat težko, ko se člo- vek vpraša, kdo sploh je oz., ko se poizkuša z nečim iden- tificirati, njegovo osebnost pa sestavlja npr. več enako- vrednih identitet. In v današnjem prepletenem in medse- bojno odvisnem svetu je to pogost pojav. Poglejmo samo naš Balkan. Prepletenost ljudi na tako majhnem prostoru je prinesla neverjetne zgodbe. Tudi sam kot Slovenec srbskega porekla nosim vsaj dvojno identiteto. Pa to še ni vse. Dodatna, “evropska identiteta” je prišla pred nekaj leti, ko je Slovenija vstopila v EU. V predpristopnem času so časopisi, pa ne samo tuji, pisali, kako leta 2004 vstopa- mo v Evropo. Ja, kje pa smo bili do tedaj? V deželi-ni-je ali kaj? Mirjam Milharčič Hladnik je v svojem predava- nju lepo pokazala, kako ni pomembno samo to, da si sam določaš identiteto, ampak je morda še pomembneje, ko ti jo določajo drugi ali pa ti jo celo odrekajo. Enkrat si, en- krat nisi. Zanimiv koncept. In to so problemi že na osnovni, osebni ravni vsakega po- sameznika. Kaj šele, če govorimo o kolektivni identiteti, kot je narod. Pojme, ki opredeljujejo narod kot namišljeno skupnost in kot bolj ali manj začasno identiteto v povezavi z zmuz- ljivim značajem samega pojma, je uporabil Debeljak in dobro ilustrirajo težo problematike narodne identitete. (Debeljak, 2007) Kot Slovenec sem na tej strani Karavank narod, na drugi strani pa manjšina. Ali se je kaj spremenilo sedaj, ko je na obeh straneh Evropa? Ali sedaj, ko ni več “meja”? Bojim se, da nič. Morda bo zvenelo paradoksalno, ampak mislim, da je treba pojem “evropska identiteta” prepustiti dnevni oz. politični uporabi, ker ga je zelo težko opredeliti, dnevna politika pa