OZ 2007/4

M T 267 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Naša raziskava je bila zaradi kratkega izvedbenega roka in številnih težav pri pridobivanju naslovov knjižnic, ki pravi- loma delujejo v okviru društev, osredotočena predvsem na povojne slovenske izseljence na južni polobli (Argentina – 16 in Avstralija – 20) in v ZDA (2; predvojna izseljenska skupnost, ki praviloma ne zna več slovensko, v to raziskavo ni bila vključena, saj je njihova Slovenska čitalnica v Slo- venskem narodnem domu na St. Clair v Clevelandu samo še kulturni spomenik zaprtega/arhivskega tipa). Od evropskih držav je bila za sedaj vključena le Švedska (3), Republika Srbija in Črna gora (2), Italija (Knjižnica Dušana Černeta, ki že vrsto let sistematično zbira predvsem izseljensko gra- divo). Anketa je bila objavljena tudi na spletu http://www. glasslovenije.com.au/crp-nuk-2004-2006.htm, vendar se je ta način pokazal kot povsem neuspešen, saj so predvsem starejši ljudje precej nezaupljivi do tega medija. Tudi sicer se je pokazalo, da ljudje precej neradi odgovarjajo na ankete – bodisi, da gre še vedno za določeno nezaupanje do kakrš- nega koli “zasliševanja” ali pa preprosto za odvečno delo, saj knjižnice praviloma vodijo prostovoljci, ki za svoje delo niso plačani. Od skupno 44 odposlanih anket je bilo izpol- njenih in vrnjenih le 14 (31,8 %). Anketa zaprtega tipa je bila sestavljena iz 25 vprašanj (na dveh listih). Sklepne ugotovitve 1. Osnovni cilji projekta – izdelati podatkovno bazo izseljenskih knjižnic in ugotoviti stanje knjižničnega fonda – so bili doseženi v pričakovanem obsegu. 2. Ob sami anketi in v številnih pogovorih in korespon- denci s posameznimi knjižničarji pa se je pokazala cela vrsta težav oz. vprašanj: • Dotok gradiva – izseljenske/zdomske skupnosti pričakujejo več pomoči iz domovine pri nabavi slovarskega gradiva, priročnikov in različnih pre- gledov (geografskih, zgodovinskih, književnih, z eno besedo enciklopedično gradivo) ter gradiva, ki bi bilo zanimivo za mlajšo generacijo – s tem bi jih tudi pridobili, da bi raje in pogosteje zaha- jali v knjižnice in kasneje tudi nadomestili ostare- le knjižničarje. • V zadnjem času se knjižnice srečujejo z dotokom starejšega gradiva (bodisi zaradi smrti ali bolezni ljubiteljskih zbiralcev) in ne vedo, kaj naj nare- dijo s tem gradivom – praviloma gre za gradivo, ki si ga skorajda nihče ne izposoja več (zastarelo ali pa gre za stare plošče, za katere ni več na raz- polago ustreznih aparatur za poslušanje), srce pa jim ne da, da bi ga enostavno odpeljali na odpad. Delna rešitev (ni pa prav poceni!) bi bil prevoz vrednejšega gradiva v Slovenijo – morda v NUK ali v kakšno bolj specializirano knjižnico (inštitu- ti) – lahko bi ga ponudili novoustanovljenim slo- venskim lektoratom po svetu ali pa ga na kakšni knjižni dražbi ponuditi v odkup novim zbiralcem knjig. • Obdelava gradiva (maska za vnos) – najti bi mo- rali nekoliko bolj preprosto obliko tega vnosa, ki bi se ga lahko naučili (priučili) tudi “ljubiteljski knjižničarji”. • Potreba po posebnem strokovnem priročniku – osnovnih navodilih, kako naj se urejuje knjiž- no, rokopisno in arhivsko gradivo. Priporočila za nadaljnje delo: • Nadaljevati z zbiranjem podatkov o izseljenskih knjiž- nicah – predvsem na področju nekdanje skupne drža- ve Jugoslavije, v Evropi in ZDA ter Kanadi. • V vsaki državi zadolžiti vsaj eno knjižnico, ki bi sistematično zbirala vse slovenske tiske (sloveniko), ki izide v tej državi. Ta bi tudi morala prevzeti vlogo pošiljanja “obveznega izvoda” v NUK, ki bi jim v zameno pošiljal pomembnejše slovensko gradivo iz Republike Slovenije. Te izbrane knjižnice bi morale poskrbeti tudi za prisotnost njihovih knjig v nacional- nih knjižnicah držav, v katerih živijo (to dokaj dobro že poteka v ZDA, kjer državna knjižnica v Washingto- nu zbira tudi vso “ameriško sloveniko”, in v določeni meri tudi v Avstraliji, v Argentini in drugih državah pa je to povsem nesistematično). • Pripraviti ustrezno strokovno izobraževanje za knjiž- nične delavce (podobno kot je bilo to do sedaj že organizirano za arhiviste, učitelje in novinarje – preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu). Tako pri pripravi ankete kot pri vsakdanjem sodelovanju z manjšinskimi oz. izseljenskimi knjižnicami pa se vse bolj kažejo tudi težave, ki so posledica neustrezne razvrstitve večine knjižnic iz nekdanje skupne države Jugoslavije v skupino “izseljenskih knjižnic” (edina izjema so knjižnice oz. društva na Hrvaškem), saj je temu segmentu tudi v na- šem državnem proračunu namenjenih bistveno manj sred- stev. Kot dokaz nam lahko služi pravkar zaključeni razpis vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer je za področje zamejstva na voljo kar 7.700.000 evrov, za vse področje izseljenstva pa le 900.000 evrov. Predvsem pa v teh primerih ne gre za klasično izseljenstvo, temveč bi njihov status morali nekako redefinirati tako, da bi bili približno iz- enačeni z našimi zamejci. Številni med njimi so po različnih krajih Jugoslavije le službovali, tam jih je zatekla “osamo- svojitev Slovenije” in tako so praktično čez noč postali pov- sem odrezani od domovine. Prav zaradi občutka ogroženosti se le-ti vse bolj tudi društveno organizirajo in prav je, da jim pri tem matična država čim bolj pomaga. Zagotovo bo k boljšemu povezovanju in sodelovanju veliko pripomoglo tudi dejstvo, da se večina nekdanjih jugoslovanskih republik, sedaj že samostojnih držav, odloča za prevzem COBISS-a.