OZ 2008/1

RAZGOVOR Prof. dr. Borjana Hristova je rojena Sofijčanka. Diplomirala je iz bolgarščine in angleščine na so- fijski univerzi “Sv. Kliment Ohridski”. Leta 1975 se je zaposlila v Bolgarski nacionalni knjižnici “Sv. Cirila in Metoda”. Bila je vodja Oddelka za slovanske rokopise (1987–1995), znanstvena tajnica Bolgarske arheografske komisije (1977–1999) in predsednica Znanstvenega sveta nacional- ne knjižnice (1995–1999). Je članica Znanstvenega sveta za literarne vede pri Glavni habilitacijski komisiji (od 1995) in direktorica Bolgarske nacionalne knjižnice od 1998. Na Univerzi v Sofiji je predavateljica od leta 1994 in profesorica od leta 1998, od leta 2000 pa predava tudi na Novi bolgarski univerzi. Je gostujoči profesor na ameriških univerzah v Pittsburghu in Columbusu. V Bolgarski akademiji znanosti dela kot ekspertinja v Centru za “kirilometodievistiko”. Kot avtorica je podpisala 22 knjig, med njimi “Protoevangelje Jakova v stari bolgarski literaturi”, “Register rokopisov Vladislava Gramatika”, “Register slovanskih rokopisov v samostanu Rila” itd. Kot eks- pertinja sodeluje v mnogih nacionalnih programih, ki obravnavajo vlogo knjižnice in knjige v so- dobni družbi, pa tudi v mednarodnih programih, kot so “Memory of the World”, “Reading for All” v okviru Unesca ter v programih Foundation Open Society in IFLA. OZ : Profesorica Hristova, vemo, da ste di- rektorica najbolj ugledne bolgarske kulturne ustanove, znanstvenica, javna kulturna delav- ka, nosilka najvišjega bolgarskega kulturnega priznanja “Medalje Svetih Cirila in Metoda – I. stopnje”. Zagotovo je še kaj, česar ne vemo o vas in bi nas lahko presenetilo! Hristova : V “globalni vasi” je zelo malo stvari, ki ostanejo skrite. V načelu vsi vemo vse o vseh. No, zame redki vedo, da je moj največji talent branje: sem strastna, vztrajna in nenasitna bralka. Najbolj me pritegnejo nekanonske in nestandardne knjige, besedila, in bralne izkušnje. Togi okvirji in preti- rana decentnost me dolgočasijo. Ko sem bila otrok, sem sanjala o dveh velikih ciljih. Prvi je bil, da bi postala čarovnica. Ka- sneje sem ugotovila, da se moraš kot čarovni- ca roditi, ne moreš pa to postati. Drugi sanjski cilj pa je bil, da bi postala poklicna pripove- dovalka pravljic, za kar imam še zmeraj nekaj možnosti in upanja. Dr. Borjana Hristova OZ : S področja filologije, kot strokovnjakinja za bolgarsko rokopisno dediščino, ste prestopili v knjižničarstvo. Kakšna je pravzaprav tipična kariera bolgarskih knjižničarjev? In kakšen je odnos med knjižničarji s specialistično knjižni- čarsko izobrazbo in knjižničarji, ki so prišli iz drugih strok? Hristova : Strokovnjakinja za slovansko rokopisno dediščino sem postala pravzaprav v Bolgarski na- cionalni knjižnici, kjer sem srečala številne izjem- ne učitelje. Nasploh menim, da so prav nacionalne knjižnice prava mesta za take strokovnjake, saj imajo pri roki srednjeveške rokopise, arhivske do- kumente in inkunabule. To so izredno pomembne enote nacionalnih knjižnic, katerih naloga je, da takšne enote iščejo, zbirajo, opisujejo, proučujejo in v različnih oblikah posredujejo uporabnikom. Do tega gradiva morajo imeti izoblikovan odnos prav vsi knjižničarji; tako tisti, ki so končali filo- logijo ali zgodovino in se posvečajo proučevanju, prevajanju in interpretiranju teh besedil, kot tudi vsi drugi, ki delajo v bibliografskem informacij- skem servisu ali izdelujejo bibliografske zapise.