OZ 2008/1

28 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 1 Letos, 5. marca je, v Gröbnu v Nemčiji v 85. letu premi- nil Joseph Weizenbaum, eden od pionirjev računalništva in oster kritik naivnih predstav o informacijski družbi. Rodil se je 8. januarja 1923 v Berlinu, leta 1935 pa je morala njegova židovska družina pred nacisti emigrirati v ZDA. Kot študenta matematike so ga po naključju in začasno pritegnili h gradnji digitalnega računalnika in vse življenje je ostal zvest temu področju. Leta 1963 so ga povabili na MIT, kjer je predaval vse do upokojitve leta 1988. Od leta 1996 je spet živel v Berlinu. Weizenbaum je postal znan, ko je sredi šestdesetih let pre- jšnjega stoletja napisal program ELIZA, ki je omogočal pogovor med človekom in strojem in so ga uporabljali v te- rapevtske namene. Ustvaril ga je “za hec” in se je celo živl- jenje čudil, kako so ga drugi vzeli tako “zares”, da je postal računalniška legenda in paradigma umetne inteligence. Napisal je več knjig, med katerimi je najpomembnejša izšla leta 1976 z naslovom “Moč računalnika in človeški um” (Computer power and human reason: From judg- ment to calculation). Omenimo še knjigo “Kdo je iznašel računalniške mite? Napredek k veliki zablodi”. Knjiga, ki jo predstavljamo v tem prispevku, je njegova zadnja in nosi polni naslov “Kje ste otoki razuma v kibernetskem veletoku? Izhod iz programirane družbe” (Verlag Herder Freiburg, 2006, 207 strani). Nastala je na osnovi pogovo- rov velikega znanstvenika z Gunno Wendt, v katerih sta se dotaknila večine tem, ki so Weizenbauma zaposlovale vse življenje in o katerih je želel še kaj povedati. SAVEL ALI PAVEL? Težko je združiti podobo navdušenega pionirja računal- ništva, ki je utiral pot novi tehnologiji, in obenem neiz- prosnega kritika računalništva. Vendar Weizenbaum noče biti ne Savel ne Pavel, ker nikoli ni sprejel nobene dogme in nikogar ni v nič prisiljeval. Ni se mu prikazala nobena končna resnica in do vseh spoznanj se je moral dokopati z lastnim kritičnim razmišljanjem. Predvsem ni kritik računalnikov, ker je to nesmisel, saj tudi ni kritikov lokomotiv ipd. Kritizirati je treba družbo, ki neko tehnologijo uporablja na tak ali drugačen način. Zato je vprašanje, kakšen vpliv ima računalnik na družbo, napačno in ga je treba obrniti – pomembno je vedeti, kak- šen vpliv ima družba na razvoj računalnika! Kot v vsako drugo orodje, tudi v računalnik polagamo neka pričako- vanja, ga spreminjamo v vrednoto. Ni mogoče spremeniti dejstva, da je računalnik nastal v vojni in je neke vrste orožje. Še vedno je tako in vsaka novost v računalniški tehnologiji se najprej uporabi za oborožitev, torej za ubi- janje ljudi. Znanstveniki o tem molčijo ali pa zagotavlja- jo, da tega niso vedeli in da s tem nimajo nič, kar je zelo naivno. So res tako obupno ozkogledi, da verjamejo, kako se jim znanstvene ideje porajajo neodvisno od okolja, v katerem živijo? Ampak samo za otroke je opravičljivo, da verjamejo v pravljice in mite. Znanost ima izgovor za svoje enostranosti: postaviti si je mogoče milijon vprašanj, a časa je le za nekaj odgovorov, zato je treba zožiti horizont. In katera vprašanja si potem znanstveniki izberejo? Tista, ki so kaj vredna, vrednost njihovih vprašanj pa izhaja iz etike njihovega družbenega okolja. Znanost torej niti približno ni “nevtralna”. ZGODOVINA RA^UNALNIKOV Weizenbaum je na področje računalništva zašel po na- ključju, kot vsi pionirji. Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je na Weynu v Detroitu študiral matematiko in pritegnili so ga h gradnji univerzitetnega računalnika – gradnja je pravi izraz, saj je računalnik zavzemal celo hišo in oddajal toliko toplote, da so lahko ogrevali še sosednjo zgradbo univerzitetne knjižnice. Jasno je, da je projekt financirala vojska, ki si je silno želela stvari pomanjšati, saj takega računalniškega kolosa niso mogli spraviti na bojišče. Tudi Eckert, Mauchly in Aiken so se ukvarjali s problemom, kako zagotoviti hitre balistične iz- račune. Navsezadnje je tudi Turing v Angliji služil vojski in svet ga pozna le po tem, da je razvozlal nemško šifro “Enigmo”, redki pa vedo, da je bil vrhunski matematik. Zuse pa za svoj računalnik, ki ga je zgradil leta 1938, ni mogel pridobiti Wermachta, kar je bila srečna okoliščina za zaveznike. Takoj po vojni je tudi ameriška vojska izgubila zanimanje za računalništvo in obdržal se je le en projekt – Univac JOSEPH WEIZENBAUM: WO SIND SIE, DIE INSELN DER VERNUFT IM CYBERSTROM?