OZ 2008/1

M T 29 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 1 – ki je bil dolgo sploh sinonim za računalnike. No, potem je prišla hladna vojna in Pentagon je nemudoma vzposta- vil pritok denarja za MIT, kjer pa so skrbno skrivali, da delajo izključno za vojaške namene. Če bi Hitler dojel, kaj zmore Zusejev računalnik, bi z njegovo pomočjo vodil koncentracijska taborišča, ki bi tako lahko bila še bolj “učinkovita”. Kaj bi si lahko o ra- čunalnikih mislili taboriščniki? Zelo je treba paziti, da se kaj takega ne zgodi danes. Da je to nemogoče? Še kako je mogoče! Dovolj je samo, da pomislimo, kakšne neum- nosti počno s televizijo, in to za velike denarje z najbolj sofisticirano tehnologijo! Internet smo pričakali z veliko željo, da bi za razliko od TV zagotovil pluralnost informacij. Ampak razlike ni velika, saj je tudi na internetu 95 odstotkov neumnosti. Pa še te so dostopne le z izkaznico, ki se ji reče kreditna kartica, saj moraš pripadati kakšni petini človeštva, ki si lahko privošči dostop. Sicer pa internet že spominja na neki zelo star medij – sporočila v steklenicah, odvrženih v morje: morda pa kdo kdaj le najde sporočilo, ki mu bo celo kaj pomenilo? Za internetne vsebine nihče ne odgovarja, kar je splošen pojav, saj tudi sicer v družbi zapleteni postopki poskrbijo predvsem za zakrivanje odgovornosti. Vse pogosteje je odgovorna neka umetna inteligenca, ki odloča, kaj bo zadela raketa, koga izbrati za nagrado itd. Življenje se spreminja v računalniško igro in Reagan je nekoč obiskal kalifornijsko tekmovanje v video igrah za otroke in spon- tano jih je označil za pilote vojaških letal, ki odmetavajo smrtonosne bombe. V primeru Iraka so nam odmetavanje bomb v resnici prenašali po TV kot neke vrste video igri- co. Bush zatrjuje, da Irak nikakor ni Vietnam, v čemer ima prav, saj se je v Vietnamu vedelo, kdo je koga ubil in se je dalo tudi ugotoviti, kdo je za to odgovoren, v Iraku pa je vse “virtualno”. Vprašanje o odgovornosti znanstvenikov za morije so pr- vič z vso ostrino postavili po zmagi nad silami Osi. Odtlej so znani tudi stereotipni izgovori znanstvenikov, ki se še vedno ponavljajo. Werner von Braun je objavil knjigo z naslovom “Težil sem k zvezdam”, pozabil pa je dodati podnaslov “Spotoma pa sem nekajkrat zadel London”. Najbolj nevaren izgovor pa si je izmislil eden od očetov umetne inteligence Herbert Simon, češ da v ZDA vlada predstavniški sistem, v katerem znanstveniki ne nosijo odgovornosti. OTOKI RAZUMA Weizenbaum je prišel v ZDA s trinajstimi leti, brez dobre- ga poznavanja jezika in brez vedenja o ameriški zgodo- vini. Obstajali sta dve možnosti: da se povsem prilagodi ameriškemu načinu življenja in začne igrati baseball ali da ostane samosvoj in štrli iz svojega okolja. Izbral je drugo možnost in pri tem mu je pomagal talent za mate- matiko. Najbolj odprta za njegovo “drugačnost” je bila raziskovalna dejavnost, zato se je podal v njeno okrilje. Čudaštvu pa se je izognil z izrazitim občutkom za humor, ki ga je približal ljudem v različnih okoljih. Tudi ob ra- čunalniku je razmišljal predvsem o tem, kako bi z njim zabaval, medtem ko so drugi skrbeli za ubijanje. Bistveno se mu je zdelo natančno opazovanje in silna površnost ljudi ga je presenečala in jezila. V Salzburgu je sredi mesta odkril spominsko tablo “esesovcem” in ker so vsi trdili, da je ni, je potem vsakega peljal do nje. Vsi so se strinjali, da je ne bi smelo biti, a so jo kar pustili tam. Torej so se sprenevedali. Znani nemški akademiki so začeli svojo kariero, ko je Hitler z univerz pregnal Jude, potem pa so celo življenje trdili, da niso opazili prega- njanja Judov. Spet sprenevedanje. Na MIT so se sprene- vedali, da ne vidijo, kako se njihove iznajdbe uporabljajo v Vietnamu. Vse pa se začne s tem, da nihče ne pogleda, kaj je na krščanskem križu: strahotno trpeč človek, ki nas poziva k sočutju, obžalovanju, zaskrbljenosti … Potem pa ljudje ta križ nameščajo na vse mogoče kraje, kamor pač zaidejo čez dan, ki za take občutke sploh niso primerni, ali pa jih nosijo celo koli vratu. Ali res sočustvujejo s Kristusom ali pa se le sprenevedajo? Poiskati je treba ljudi z dobrimi idejami, ki predstavljajo “otoke razuma”. Ne gre za “supereksperte”, ampak za ljudi, ki so odločeni delati dobro in biti človeški. Ni jih težko razločiti v množici, ker dobroto žarčijo, le dovolj odkritosrčnosti je treba zbrati, da jih nagovorimo. Weizenbaum je svoj učiteljski položaj štel za privilegij, ker je lahko nagovoril toliko mladih ljudi. Toda možnost nagovarjanja drugih imajo vsi ljudje in vsi bi se morali zavedati s tem povezane odgovornosti. Na MIT se je nenehno spraševal, ali kot Jud sodeluje pri pravih stva- reh, vendar so mu olajšali dilemo, ker so ga izključili iz vojaških projektov in je predstavljal bolj nekak “figov list”; lahko so se pohvalili, da trpijo tudi drugače misleče. V podobnem položaju na MIT že več kot štirideset let deluje anarhist Noam Chomsky, s katerim sta bila velika prijatelja. Poleg “otokov” so potrebni tudi “mostovi”, to vlogo pa opravijo knjige in publicistično delo sploh. Živeti je treba, kot da je ves svet odvisen prav od nas. Pri tem niso odločilne definicije, ampak hotenja. Lep primer je ljubezen, ki ne potrebuje definicije, da bi vedeli, kdaj nas zaobjame. “Otoki razuma” ne smejo delovati kot idoli, ker teh je že preveč in vodijo v obupen konformizem. Goebbels bi bil navdušen, kolikšno istousmerjenost (nem. gleichsc-