OZ 2008/1

30 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 1 haltung ) smo danes dosegli. Eden takšnih idolov, ki mu verjamejo številni, je človek kot stroj ali stroj kot človek. K takemu idolu napeljuje tudi umetna inteligenca. ELIZA Leta 1963 je bil Weizenbaum gostujoči profesor na MIT in takrat so razvili sisteme z dodeljevanjem časa (angl. time-shari ng) in namesto luknjanih kartic se je za stik z računalnikom uveljavil pisalni stroj. To ga je navedlo, da si je zamislil program, s pomočjo katerega se je bilo mo- goče “pogovarjati” z računalnikom. Zaradi “neposredno- sti” je bilo treba uporabljati naravni jezik. Program se je imenoval ELIZA, po Elizi Doolittle v My Fair Lady oz. v Pigmalionu Georgea Bernarda Shawa. Proces je bil sestavljen iz govora, njegove analize in pro- grama. Bistven pa je bil kontekst. Narejen je bil dvotračni urejevalnik: na enem traku je bil analizator govora, na drugem pa nekakšen scenarij. Vse skupaj je bilo narejeno po vzoru gledališča, v katerem igralec improvizira znotraj nekega režiserjevega okvira. Lahko bi pripravil različne scenarije in odločil se je za terapevtski pogovor pri psihi- atru, kar je bila takrat zelo pogosta situacija. Oprl se je na tehniko “odmeva”, ki jo je razvil psihiater Carl Rogers. ELIZA je shranila pacientovo pripoved in se odzivala na besede, ki jih je izgovoril. Tako delajo ciganke, ki prero- kujejo in tako delajo tudi vsi terapevti. Weizenbaum je s svojim smislom za humor hotel vse skupaj parodirati in lahko si predstavljate njegovo presenečanje, ko so začele univerze množično naročati ELIZO za uporabo v po- klicne namene. Psihiater Kenneth Marc Colby je napisal, da gre za “revolucijo” v psihoterapiji. ELIZO so začeli uporabljati tudi duhovniki. Včasih je težko verjeti, da psihiatri tako nizko cenijo svoje delo in da so se ljudje na sploh tako hitro pripravljeni zaupati navadnemu stroju. Weizenbaum pa se ni mogel več rešiti ELIZE, ki ga je spremljala, kot spremlja Ravela skladba Bolero, in pri tem skoraj nikogar ne zanima, da je napisal še številne druge odlične skladbe. MIT O UMETNI INTELIGENCI Kar upravičeno je vprašanje, kaj ima umetna inteligenca skupnega z inteligenco. Ne smemo biti arogantni kot “oče” inteligenčnega testa Alfred Binet, ki je rekel: “In- teligenca je tisto, kar merijo inteligenčni testi.” Vsekakor inteligenca ni neka objektivna veličina, ki bi jo lahko “vrgli na tehtnico”, ampak je odvisna od našega subjek- tivnega dojemanja. Vedno nastopa v kontekstu in je zunaj konteksta enostavno ni. Hans Moravec je napisal knjigo “Mind Children”, ki govori o popolni preslikavi (angl. download ) človeka v računalnik. Človek je v svojem bistvu sestavljen iz infor- macij, kar genetika zelo nesporno dokazuje, ampak potem je mogoče te informacije tudi poljubno prenašati. Človek v računalniku ni neka simulacija, ampak kar pravi človek, po načelu digitalnih naprav, da je kopija enaka originalu. Gre za transsubstancializacijo in za začetek “postbiolo- ške” dobe. Izgubi se zgolj “telo”, ki pa je po Moravcu tako ali tako nekakšen “žele”, ki na ne preveč posrečen in nezanesljiv način veže skupaj življenjske funkcije. Tudi Minsky je napisal, da ljubi Bog ni bil najboljši inženir in ga je treba malo popraviti, pa bo brez nadaljnjega možna tudi nesmrtnost. Nesmrtnost je hudo breme, ki si ga je naložila umetna inteligenca. Poskrbeti mora, da bo generirala tako popol- no informacijo o vsakem posamezniku, da ga bo mogoče v prihodnosti rekonstruirati. To je mislil Moravec s pre- slikavo človeka v računalnik. Ko je enkrat v digitalnem formatu, ga je mogoče procesirati, nadgrajevati ipd. To je kraja bogovom, podobna kraji ognja, ki ga danes po- nazarja atomska energija. Ali kraja zmožnosti leteti, ki jo danes ponazarjajo vesoljski poleti. Prometej in Ikar sta bila kaznovana! Umetna inteligenca pa naj bi uresničila judovski mit o golemih. Zastrašujoča je vizija, da bomo izdelali stroj, ki ga ne bomo znali več izklopiti. Če upoštevamo, da tehnologije zajemajo tudi organizacijsko plat, lahko ugotovimo, da so nam že ušle izpod nadzora. Tudi računalniki ne naredijo le tistega, kar jim naročimo, ker vsak od njih vsebuje tudi neko strojno in programsko “zgodovino”, ki deluje, ne da bi mi vedeli zanjo. Weizenbaum opaža, da na področju umetne inteligence delujejo sami moški: Minsky, Moravec, Feigenbaum idr. in da ni nobene ženske na tem seznamu. Po njegovem se moški lepijo na računalnike po enaki logiki kot na avtomo- bile: šele skupaj z njimi se čutijo popolne – lepe, močne in hitre. Moškim gre pri računalništvu za igro. Razpoloženje v računalniškem centru pred koncem delovnega časa je popolnoma enaka kot v kazinoju pred njegovim zaprtjem: moški (in samo moški!) mrzlično hitijo še nekaj poopra- viti, kot da je zadnji dan v življenju. Dostojevski je to na- tančno opisal v romanu “Igrok”. Nekateri to povezujejo z moško slo po moči: programer obvladuje neko situacijo in kot Bog ustvarja svoj svet. Ženskam se to zdi otročje in imajo drugačne prioritete. Kot smo videli, gre pri umetni inteligenci tudi za “rojevanje” novega človeka, kar pa ni več ženski privilegij. Povrhu vsega pa preslikava (anlg. downloading ) takoj zagotovi popolno bitje, ne pa nekega dojenčka, ki potrebuje dvajset let, da res postane človek. Moški je končno premagal žensko!