OZ 2008/2

46 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 2 lahko obenem zgodovina političnega vpliva, institucio- nalnega sodelovanja in konfliktov ter zgodovina inštituta, odgovornega za podatkovno bazo kot celoto v smislu koordinacije med različnimi inštituti in njihovimi interesi. Med drugim je to tudi zgodovina institucionalne filozo- fije in filozofije podatkovne baze; socialnih, političnih in finančnih vplivov; števila, kvalifikacij in specializacij osebja podatkovne baze, njihove fluktuacije, tehnične opremljenosti itd. Na koncu, čeprav ne najmanj pomemb- no, je to lahko zgodovina tehnologije. Kvantitativne podatkovne baze brez poznavanja vsega tega zgodovinskega ozadja ne vzdržijo tveganja možnih napak ali deformacij in lahko hitro postanejo raziskovalni artefakti. 12 SOCIOLOGIJA PODATKOVNE BAZE Takšne zgodovine podatkovih baz so nujne, vendar niso zadostne. Dopolniti jih mora sociologija podatkovne ba- ze. 13 Povsem neobdelano raziskovalno polje so analize po- datkovnih baz ne zgolj kot formalnih struktur, grajenih na podlagi obveznih priročnikov, tezavrov, klasifikacijskih seznamov, metod itd., ampak tudi kot rezultat aktivnosti in interakcij množic ljudi ter kooperacije ducatov inšti- tutov z različnimi interesi ali filozofijami, ki včasih pov- zročajo bolj ali manj resne konflikte, o čemer smo pisali v prejšnjem poglavju. Rekonstrukcije in empirične analize takšnih kompleksnih sociokognitivnih sistemov morajo biti predmet sociolo- gije podatkovnih baz, ki v povratnem smislu odkrivajo družbeno pogojenost podatkov, pridobljenih iz poda- tkovnih baz. Zapomniti si moramo, da je to ključna točka sleherne analize podatkovne baze – namreč analiziranje družbene pogojenosti podatka. 14 Vplivi, odločilni za formacijo in deformacijo družbenega sistema, izhajajo iz kooperacije z drugimi inštituti, ki prispevajo posebne dele, nanašajoče se na znanstvene discipline ali poddiscipline, k skupni podatkovni bazi. V obratni smeri postavljajo ti inštituti zahteve, ki morda niso kompatibilne s splošno filozofijo in usmeritvijo pro- jekta podatkovne baze, kar smo videli prej. Morda najzanimivejše in najpomembnejše teme takšne sociologije podatkovnih baz so sistematične analize in teoretične razlage družbenih akcij znotraj inštitutov, ki kreirajo določeno podatkovno bazo, kot tudi odnosov med njimi. Kot empirična veda se sociologija ukvarja s pravili de- lovanja, njena bistvena vsebina pa je delovanje samo, seveda v primerjavi in razlikovanju pravil od norm, ki opredeljujejo to delovanje. Zaradi tega sociologijo za- nima normativna skladnost ali odstopanje delovanja kot tudi družbeni pogoji tega odstopanja, odsotnosti norm ali anomije. Vprašanje donosa med normami in pravili na eni strani in njihovo dejansko uporabo na drugi strani se ne omejuje zgolj na področje “normalnega” družbenega delovanja, pač pa zajema tudi dokumentalistično dejavnost samo. V tem so zajeti tudi pogoji, determinante in možnosti druž- bene in dokumentalistične dejavnosti kot tudi kontrolni mehanizmi, vključno s sankcioniranjem in načini ter stop- njo institucionalizacije. Tukaj se oblikujejo naslednje tematike: • Socialna struktura oddelkov, odgovornih za gradnjo podatkovnih baz, vključujoč kreiranje, razvoj, nadzor in ažuriranje priročnikov, pravil indeksiranja in drugih instrumentov. • Kontrola kakovosti, povratne informacije, komunika- cije in interakcije – stopnja, oblika in kakovost sode- lovanja med kolegi. • Socialni nadzor, sankcije, konflikti in upravljanje s konflikti, bodisi družbenimi bodisi kognitivnimi kon- flikti pri interpretiranju in aplikaciji pravil, norm in instrumentov. V primeru zunanjih sodelavcev je vpra- šanje nadzora, kritike in usposabljanja na delovnem mestu še težje kot v primeru nadzora znotraj hiše. • Delovne razmere, vključujoč vprašanje, ali je dovolj kolegov, ki so ne le kvalificirani na sploh, ampak ima- jo tudi nujne specializacije za točno tista predmetna področja, za katera odgovarjajo. Tukaj je tudi mesto za vprašanje o pridobivanju in fluktuaciji takšnih spe- cialistov. A tudi v primeru, ko je inštitut dosegel visoko stopnjo kva- lificiranosti in specializiranosti, nadzora in kognitivnega skladja ter uspeva vse to institucionalizirati, ostaja odprto še eno pomembno vprašanje. Do katere mere lahko delo- vanje – družbeno kot tudi dokumentalistično delovanje – uravnavamo z normami in pravili? V večini primerov smo zadovoljni, če dejanska aktivnost ni v nasprotju s pravili. Naj to pojasnimo s čisto enostavnim primerom: • “V primeru, da se zasveti rdeča luč, pritisni tipko A!” To je deterministično pravilo, ki na nedvoumen način povezuje nedvoumen dogodek (prižgana rdeča luč) z zahtevano nedvoumno reakcijo “pritisni tipko A!” • “Opiši najpomembnejše vsebine določene publika- cije!” pa je nedeterministična zahteva. Gre bolj za usmerjevalno idejo za proces indeksiranja kot pa za navodilo za konkretno aktivnost. Nekdo bo razumel njen pomen bolj načelno, ne bo pa mogoče na tej