OZ 2008/2

62 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 2 ste sposobni priti pri Vojni svetov? Pri tem se lahko res izkažemo in zelo pošteno tekmujemo med seboj, česar niti v športu skoraj ni več, saj se tam večina dopingira, podkupuje, laže, navija itd. Računalniške igrice pa niso le tekma, pri njih namreč nenehno sodelujemo med seboj, si pomagamo in se veliko in zelo strokovno pogovarjamo. Problemov na višjih nivojih igre brez tega sploh ni mogo- če rešiti. OZ : Očitno vas to bolj priteguje kot šola, kar postaja re- sen problem! NET GEN : Problem za koga: za nas ali za šolo? V šoli vse poteka strahotno počasi. “Tabla in bla-bla” še vedno prevladujeta, pri tem pa ne smeš poslušati MP3 ali spo- toma kaj preveriti na dlančniku, saj še mobitela ne smeš uporabljati pri pouku. Kot v kameni dobi! Šola se je očitno ustavila na pragu informacijske dobe in ga ne misli prestopiti. Učitelji se imajo za edini vir pravega znanja. Šola je informacijska puščava. Danes shajati brez Googla je tako, kot živeti brez elektrike. Na to lahko Net genera- cija gleda le s pomilovanjem, ne more pa nas takšna šola pritegniti. Je pa vseeno super, da se pod šolsko streho vsak dan dobimo s sošolci in se pogovorimo o vsem, kar si že prej nismo sporočili po spletu. Tu in tam se vključi tudi kakšen kul učitelj, ki ne teži, ampak rad sodeluje. OZ : Starši pa tožijo, da vas ne morejo spraviti stran od računalnika in jih skrbi, ker se premalo družite z vrstniki. NET GEN : Na seznamu stalnih spletnih sogovornikov imam 150 naslovov in pravkar sem sredi izmenjave sporočil z desetimi prijatelji hkrati. Če niso predaleč, se z njimi tudi shajam, da nadaljujemo naše teme in nikoli ne tupimo v stilu, kaj je ona oni rekla, da je ona rekla ... Zelo redko sem sam, le da starši tega ne vidijo, ker ne upoštevajo virtualnih skupnosti. Res pa je, da ne pripa- dam nobenim violam in vedno sam odločam, kje in kako se bom angažiral. Včasih tudi pod drugim imenom, če je tako bolj pametno. Ne pustim se vleči za nos reklamam, ki jih prileti 8.000 na dan in ki kažejo, kako odrasli pod- cenjujejo mlade in si predstavljajo, da nas bodo molzli kot potrošniške ovce. Vse njihove finte takoj sfiltriram! Kar pa se tiče zmanjšane fizične aktivnosti, je hipermar- ket nevarnejši od računalnika: ni treba več hoditi na lov in obdelovati njive, ker ti vse ponudi najboljši sosed, pa nihče ne vpije, da bomo zato degenerirali. OZ : Navezani ste IKT, ki povzroča informacijsko popla- vo, v kateri se vsi utapljamo! NET GEN : Mi nič ne vemo o kakšni informacijski po- plavi. Razumemo pa težave odraslih, če obvladajo edino tehniko branja knjig, česar jih je naučila šola. In šola še vedno prisega le na ta informacijski vmesnik, s katerim res ni mogoče obvladati sodobnih informacijskih tokov. Odrasli na osebnem računalniku po vsej sili iščejo neko besedilo in ne vidijo ikone, ki utripa preko celega ekra- na in pove prav vse! Nam govorijo tudi barve, glasbene podlage, slike, grafike … Če znaš vse to brati, ti je hitro jasno, za kaj gre in ne zgubljaš časa s štetjem od začetka do konca. Sploh pa tudi tisti, ki pišejo besedila, delajo to vedno na enak način in ko poskeniraš pet ključnih besed, ti je osnova že jasna. Redka besedila si zaslužijo kaj več pozornosti. Odrasli pa berejo po vrsti in natančno, kot da imajo pred seboj sveto pismo in zato ne pridejo nikamor ter se utapljajo v preobilici informacij. Ni usodna količina informacij, ampak njihova počasnost! OZ : Toda v poklicu je treba biti natančen in dobro poznati navodila, vi pa na vse gledate počez in površno. Kakšni profesionalci pa boste? NET GEN : Znano je, da je drobnjakarjev, ki ne znajo ničesar narediti brez natančnih navodil, v vseh poklicih preveč. Ker je treba danes delovati globalno in interdisci- plinarno, vsi iščejo profesionalce, ki hitro doumejo celoto in takoj ugotovijo, kje je “keč” (v čem je bistvo), na ka- terega se je treba osredotočiti. Obvladati je treba čim več kanalov hkrati in brez tega ni več poklicne niti poslovne uspešnosti. V informacijski družbi je predvsem pomemb- no procesiranje informacij: njihovo pridobivanje, izbira- nje, organiziranje, shranjevanje, izmenjava itd., kar ni več izvedljivo brez IKT. To pa je naša domena in prednost, zato ni strahu, da bi v družbi prihodnosti ostali brez dela. Če pa Slovenija ne bo šla v korak s časom in bodo stari blokirali razvoj, bomo šli drugam in potem naj si narišejo svoje pokojnine kakor vejo in znajo. OZ : Bi vas lahko označili za tehnofile, ki se naslajajo ob vsaki tehnični novosti, če je potrebna ali ne? NET GEN : Nismo tehnofili in IKT je zgolj del našega življenjskega okolja odkar vemo za sebe. Neumno bi bilo, če te tehnologije ne bi uporabljali, kar je isto, kot da bi mimo WC-ja hodili v grm opravljat potrebo. Vse, kar je pri roki, tudi uporabimo in IKT zna biti zelo koristna. Nismo obsedeni s tehniko, a že od naših najzgodnejših let naši starši polnijo svoje hiše z vsemi mogočimi elektron- skimi aparati: mame brišejo prah na njih, očetje že leta razvozlavajo pisna navodila zanje, mi jih pač uporablja- mo. Spočetka stari kričijo, da bomo vse pokvarili, a že naslednji trenutek nas kličejo na pomoč, če treba sneti fotografijo z digitalca. Tako po sili razmer postanemo tehnofili, čeprav je res samo to, da so odrasli tehnofobi. Sicer pa internet za nas ni nobena tehnična zadeva, am- pak način vzpostavljanja družbenih stikov – je socialna mreža. Nebistveno je, da moraš tu in tam pritisniti tudi kakšen gumb, očitno pa starše to najbolj očara in mislijo,