OZ 2008/2

M T 63 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 2 da smo vsi računalniški geniji ter o tem prepričujejo še svoje sosede. OZ : Vrnimo se k šoli, kjer je danes že vse polno računal- nikov in kjer vam na široko odpirajo vrata v kibernetske prostore. NET GEN : Šolski računalniki so večino časa pod ključem in ne moremo do njih. Računalniške učilnice pa so tudi sicer uporabne le za ozek namen, medtem ko v razredih v glavnem ni računalnikov, ki bi bili vedno in vsem dostop- ni. Smešno je, ko računalništvo učijo s kredo in tablo in ko moramo na pamet ponavljati neke bivše definicije. Dela z računalnikom pač ni mogoče omejiti na šolsko uro, na neki poseben predmet, na spraševanje definicij, na edino zveličaven učbenik, na vsevednega profesorja itd. Dokler bo tako, bo računalnik v šoli kot pes v cerkvi – ne en, ne drugi nimata tam kaj iskati. Če bi bila naša računalniška usposobljenost odvisna od šole, bi ostali računalniško ne- pismeni in tako tudi je z vsemi tistimi našimi vrstniki, ki si zunaj šole ne morejo najti priložnosti za delo z računalni- kom. K sreči jih je vedno manj, a še vedno toliko, da nam ne sme biti vseeno, ker je računalniška nepismenost zanje in njihovo prihodnost najhujša katastrofa. OZ : Morda pa je le prav, da šola ne pretirava z virtual- nostjo in vas zadržuje v realnem svetu! In zagotovo ima zelo prav, da vam preprečuje kopiranje in lepljenje (upo- rabo copy-paste), ko bi morali pokazati lastno znanje! NET GEN : O tem, ali je šola realni svet in internet nere- alni svet, bi lahko resno razpravljali. Kaj pa še ima šola z današnjo realnostjo, če se obrača stran od informacijske družbe? Na ta način postaja vse bolj umetna in neživljenj- ska. Ali kdaj pomisli, da lahko postane tudi nepotrebna? Kar pa zadeva “copy-paste”, ki nam pomaga, da si ni treba izmišljati odgovorov, ki že obstajajo, gre za elemen- tarno racionalnost. Na voljo so novi načini iskanja infor- macij, ki so tisočkrat hitrejši od starih in teh bi nas morala šola naučiti. Izvirni odgovori so redki in 99 odstotkov znanja, ki ga potrebujemo v življenju, prevzamemo od drugih. Pri tem pa je naša uspešnost odvisna od časa, ki ga potrošimo, da najdemo najustreznejšo informacijo. Po- polna iluzija je, da nam šola lahko dá vse te odgovore na zalogo – tudi če bi si vse zapomnili, bi podatki v najkraj- šem času zastareli. Šola misli, da nas mora naučiti čim več stvari, ampak ali kdaj naredi preizkus, koliko tega po dvajsetih letih še velja? OZ : Zato pa je vse znanje shranjeno v knjižnicah. Jih pogosto obiskujete? NET GEN : Ko gre za knjižnice, se mi deklariramo kot Googlova generacija, kar pa naših knjižničarjev ne skrbi preveč. Po ameriških podatkih, ki postajajo veljavni tudi za nas (kot pač vse v zvezi z digitalizacijo), 89 odstot- kov naših vrstnikov uporablja Google kot prvo izbiro pri iskanju informacijskih virov in le 2 odstotka spletne strani knjižnic. Kar 93 odstotkov jih je tudi zadovoljnih s tem, kar jim posreduje Google in ta način pridobivanja informacij je že postal del našega življenjskega stila. Saj še vedno uporabljamo tudi knjižnico, a knjige niso več primarna oblika “pakiranja”, ki nas zanima. Ponudba digitalnih formatov je že vseobsežna in deluje po načelu 24/7, omogoča pa učinkovitejše “branje” s pomočjo raču- nalnika. Hvaležni smo tistim knjižničarkam, ki nam znajo v zvezi z iskalniki odkriti nove prijeme in orodja – npr. GoogleScholar – ter nas zavarovati pred stranpotmi, ki jih je v kiberprostoru ogromno. Ampak to počnejo redki in že ko prideš na spletno stran knjižnice, je očitno, da inter- net posiljujejo s svojim stoletnim načinom dela. Čim prej se je treba navaditi na globalno mrežo in izkoristiti infor- macijsko ponudbo, ki je dostopna na vseh koncih sveta. Daleč od tega, da bi bili odvisni od “domače” knjižnice. OZ : Imate za konec vi kakšno vprašanje? NET GEN : Zakaj je starejšim tako težko priznati, da jih mlajši lahko česa naučimo? OZ : Morda pa nekoč najdemo koga, ki bo pripravljen od- govoriti na vaše vprašanje! (Razgovor je vodil Franci Pivec.)