OZ 2008/3

92 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 tem kolektivnim pravilom podredi celo takrat, kadar gre za njihovo eksistenco, saj je, kot dokazuje posredno tudi Durkheim, pogosto avtodestruktivno (prim. Danzinger, 2001; Hirsch, 2001; Levens, 1995). Pierre Bourdieu – akter in praksis Bourdieu trdi, da “socialne relacije” tvorijo sistem “ob- jektivnih regularnosti”, ki fundamentalno definira posa- meznika (Bourdieu, 1970: 37) in tako vpliva na njegovo vedenje v življenju. Sociološko raziskovanje mora tako subjektovo vedenje umestiti v svoje proučevanje, kajti “regularnosti definirajo, objektivno gledano, tako njegove pogoje eksistence kot smisel njegovega vedenja” (Bour- dieu, 1970: 38). Prepoznavanje socialnih odnosov kot definandumov po- sameznikovega vedenja je prvi pogoj strukturalnega pro- učevanja družbe. Znotraj teh strukturnih relacij je treba najti subjekt, opremljen s simbolnimi pomeni, ki jih je prejel skozi socializacijo v določeni družbi ali kulturi. Vendar to ni dovolj, da bi lahko raztolmačili posamezni- kovo vedenje znotraj družbenih okvirjev, saj so posamez- niki podvrženi različnim odnosom in situacijam znotraj navidezno ene socialne realnosti. Zato je treba upoštevati tudi specifike posameznikove individualne zgodovine, 19 saj se skozi enkratnost subjektovega življenja izoblikuje njemu lasten simbolni sistem, ki predstavlja pomemben dejavnik njegovega vedenja. 20 Drugi pomemben dejavnik v okviru subjektovega vedenja predstavlja tudi pri Bourdieuju na videz neracionalno vedenje, ki ni povzročeno z zavestnimi odločitvami po- sameznika, ali nezavedno motivirano vedenje. Kadar gre za to vprašanje, sociologi najpogosteje v svoje vrste ne- kritično sprejemajo tako imenovano teorijo racionalnega odločanja. 21 Ta ima po Bourdieujevem mnenju v družbos- lovju “neupravičeno status praktično edine znanstveno relevantne razlage človeškega vedenja” (Bourdieu, 1997: 177). Po teoriji racionalnega odločanja je vsak drobec človekovega vedenja pred praktično izvedbo racionalno premišljen. Posameznik naj bi se prav zmeraj zavestno odločil, katero dejanje zanj predstavlja največjo korist ter šele nato, ko bi racionalno pretehtal možnosti za in proti, to dejanje tudi izvedel v praksi (prim. Hollis, 1994: 156). Vendar je takšno tolmačenje vedenja zelo očitno preozko, saj ne upošteva dejstva, da so tako imenovana “iracio- nalna, atipična ravnanja”, ki jih sicer ni možno razložiti z omenjeno teorijo, povezana v pomenski niz, ki je prav tako racionalen, vendar ne zavesten. Če bi želeli priznati pravilnost te teorije, bi sociologi in psihologi morali (spet zavestno) pozabiti na utemeljene ugotovitve Freudove in Lacanove psihoanalize, lingvistike, skorajda celotne antropologije, ki s svojimi etnografskimi opisi dokazuje, da je vedenje članov drugih kultur z vidika zahodnoev- ropskega simbolnega sistema nerazložljivo in nezvedljivo zgolj na racionalno odločanje. Po Bourdieujevem mnenju je teorija racionalnega odločanja “popolnoma nerealistič- na predstava o običajnem ravnanju, ki izhaja iz ekonom- ske teorije in ideje, da vsako ravnanje temelji na miselno izdelanem, eksplicitnem načrtu” (Bourdieu, 1997: 177). Prav iz tega razloga je nujno, da se raziskovanje člove- škega vedenja zastavi dovolj široko, saj je treba upošteva- ti tudi motivacijo za ravnanje, ki sama ni produkt zavesti. To množico simbolnih pomenov ter hkrati motivov za prepričanja in ravnanja psihoanaliza imenuje “nezaved- no”. Če pa bi se želeli izogniti tej oznaki, bi lahko upo- rabili bolj sociološko predelano filozofsko terminologijo in bi z Bourdieujem rekli, da “akter ni cel subjekt svoje praksis.” (Bourdieu, 1997: 178) Tako je akter, delujoči subjekt, v svoji praktični izvedbi svoje subjektivnosti ali v ravnanju, odvisen še od drugih dejavnikov in ne samo od svoje zavestne subjektivnosti. Odvisen je predvsem od socialnega prostora, v katerega je bil socializiran in ki ga je opremil z nizom dispozicij za ravnanje v okviru kulturnih pravil, ki veljajo v tem socialnem kontekstu. Te dispozicije so do trenutka svoje manifestacije latentne, ko pa se utelesijo, pa pomenijo subjektovo vedenje, ki je zmeraj razložljivo kot celota (prav tam: 179). Dispozicije so torej odvisne od specifičnega kulturnega konteksta – pravil okolja, v katerih subjekt deluje, jezika – kot agensa socializacije in operatorja simbolnega itd. Zato strukturalna analiza vedenje proučuje kot manifestno utelešenje posameznikovega položaja v kulturi ali kot “habitus” (prav tam: 178). V tem sociološkem kontekstu je treba omeniti tudi Kel- lerjev prispevek o strukturni podlagi za motivacijo sub- jektovega ravnanja. Po Kellerjevem mnenju je “diskurz kot struktura” (Keller, 2005), torej kot bistvena kompo- nenta realnosti, tisti, ki ontološko vpliva na subjekte in njihovo vedenje. Diskurz tako določa “normativne orien- tacije in pravila za načine izražanja, definira pravila ozna- čevanja za ustvarjanje pomenov ter predstavlja razloge za ravnanje bodisi socialno ali materialno” (Keller, 2005). Diskurzivni kontekst normativnih pravil je torej podlaga, ki omogoča izgradnjo pomenskega sveta, način komuni- kacije in moduse vedenja subjektov v neki družbeni real- nosti. Zelo podobno je stališče kulturne antropologije, ki soroden strukturni pomen pripisuje kulturi. Sapir – kultura in vedenje Tudi kulturna antropologija proučuje procese socializaci- je oziroma inkulturacije, kot jo imenuje znotraj svojega diskurza. To, kar sociologija opredeli s pojmi “kolektiv- ne zavesti” (Durkheim, 1893), “družbeno konstruirane realnosti” (Berger in Luckmann, 1966) ali “objektivnih regularnosti” (Bourdieu, 1970), je v kulturni antropologiji