OZ 2008/3

M T 93 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 opredeljeno s pojmom “kultura”. 22 Pojem kulture in po- jem vedenja sta v antropologiji tesno povezana, saj na primer Sapir kulturo vidi kot skupek vedenjskih form, ki so determinirajoča za posameznika, kajti “vsaka oblika vedenja je v bistvu verjetno kulturna.” (Sapir, 1994: 38) V nadaljevanju poudarja, da “kultura ni zgolj vedenje, pač pa značilno vedenje.” (prav tam: 36) Kulturna pravi- la, ki jih posameznik ponotranji preko procesov učenja te kulture, predstavljajo osnovo za njegove vedenjske pro- cese. Povsem razumljivo je, da je subjekt kot član neke kulture vezan na vedenjske forme, ki so standardizirane znotraj tega zaključenega pomenskega sveta realnosti. Če želi kaj sporočiti ali misliti, 23 mora uporabiti sredstva, ki mu jih kultura daje na voljo. Prav zato je njegovo delova- nje omejeno na ta obči vedenjski okvir, vedenjske forme, ki jih kot ustrezne razumejo tudi drugi člani te skupnosti. Tako je kultura tista, ki predstavlja motivacijski dejavnik subjektovega vedenja: “Kultura je definirana kot izraz vedenjskih form in vsebina kulture je sestavljena iz teh form, ki jih je neskončno število. [Vsebovani morajo biti tudi najbolj raznoliki aspekti socialnega življenja.] So- liti meso je ravno tako kulturna [forma], kot je čaščenje boga.” (Sapir, 1994: 84) Modusi delovanja posameznikov omogočajo razumeti vpliv kulture na subjekte in preko tega tudi samo kulturo. Zato je kulturo po Sapirjevem mnenju najbolje proučevati skozi vedenje posameznikov. Kultura sama se odteguje po- zitivistični obravnavi. To ne more biti predmet proučevanja “objektivnih” znanosti, saj gre za teoretski “konstrukt”, ki ga lahko abstrahiramo prav iz opazovanja vedenja članov neke skupnosti, družbe: “Nikoli ne moreš videti kulture; vidiš lahko ljudi, ki se vedejo, in interpretiraš [njihovo vedenje] z abstraktnimi termini. Nato oblikuješ teorije, ki zadevajo delovanje vzorcev.” (Sapir, 1994: 50) Najpomembnejši moment, na katerega je treba opozoriti pri Sapirjevem pojmovanju soodvisnosti med kulturo in posameznikom, je, da so učinki kulture opazni v vedenju, ali povedano drugače: vedenje predstavlja manifestni del kulture. Kultura torej ni konkretna bitnost, pač pa so kon- kretne njene posledice, učinki. Tak učinek je vedenje, saj odraža tista abstraktna družbena pravila, ki jih posamez- nik manifestira v konkretni razsežnosti. Iz tega razloga je mogoče posameznika videti kot “nosilca kulture” (Sapir, 1994: 139). V takšnem pojmovanju subjekt predstavlja stičišče abstraktnih družbenih pojmov in kategorij, ki jih posameznik ponotranji preko socializacijskega učenja ter družbenih pojavov, ki jih s svojim vedenjem soustvarja. V nadaljevanju je zato treba nekaj povedati o motivaciji za subjektovo vedenje. Poleg sociologije vednosti se zdi primerna še psihoanali- za, kajti obema pristopoma je skupno prepričanje v moč socializacijskih procesov in strukturalno metodo analize. Prav tako subjektovo vedenje, na katerega vplivajo pre- mnogi dejavniki iz okolja, še posebej družbeni kontekst realnosti, analizirano ne samo v antropologiji in sociolo- giji, temveč tudi v psihoanalizi. Psihoanaliza se posebej osredotoči na duhovne procese v subjektu, ki spremljajo in soustvarjajo njegovo vedenje. Predvsem gre za razli- kovanje med zavestnimi in nezavednimi procesi, ki oboji igrajo pomembno vlogo kot motivacijski dejavniki sub- jektovega vedenja. Erich Fromm – družba kot cenzura zavesti V psihoanalitičnem diskurzu Fromm družbi priznava ena- ko konstitutivno moč pri ustvarjanju pomenov, kategorij in sistema realnosti, ko jo ima sociologija vednosti (prim. Berger in Luckmann, 1966: 68). Njegova pozicija pa je za odtenek radikalnejša, ne v svojem ontološkem smislu, temveč v nekem odtujitvenem smislu, ki ga Fromm pripi- še “sistemu kategorij”, ta pa ustreza pojmu družbeno kon- struirane vednosti: “Vsaka družba s svojimi življenjskimi praksami in načini povezovanja spomina in percepcije razvije neki sistem kategorij, ki določa oblike zavesti.” (Fromm, 1960: 224) Kategorije so odločilnega pomena za posameznike, ki svet percipirajo prav skozi to optiko družbene kategori- zacije. Vendar je Frommov poudarek, da se celota tega kategorialnega aparata, povezanega v na videz koheren- ten, samoreferenčen sistem, odmika od samega Realnega. Odmik sestoji v fiktivni naravi same realnosti, ki jo po- samezniki brez pomislekov sprejmejo kot resnično, če- prav je zgolj miselni konstrukt. Moč tega kategorialnega sistema je v tem, da določa, kaj sploh konstituira subjek- tovo zavest. 24 Kot takšna je torej racionalna nastrojenost subjekta do njegovega okolja “že-vselej določena” (prim. Žižek, 1982: 276) s strani občih kategorij in ni odvisna od posameznikovega hotenja: “Vsebina zavesti je v glavnem fiktivna in zaslepljujoča ter niti približno ne predstavlja stvarnosti. Učinek družbe ni samo vlivanje fikcij v našo zavest, temveč tudi preprečevanje zavestnega spoznanja o stvarnosti” (Fromm, 1960: 224). To ima daljnosežne posledice za posameznike, ki so “uporabniki” te realnosti oziroma člane družbe. Tako ta fiktivna realnost predstavlja na strani posameznika kate- gorijo zavesti, na drugi pa s svojimi mehanizmi konstruk- cije onemogoča dostop do Realnega. Na delu sta torej dva mehanizma; najprej sistem kategorij ustvari sliko Realnega, ki se ponuja kot edina pravilna, edina možna in nezmotljiva, nato pa subjektom še prepreči spoznanje samega Realnega, preko legitimizacije omejenega števila spoznavnih načinov. 25 Realnost se tukaj pokaže kot zelo restriktiven, rigorozen in totalitaren sistem. Deluje na- mreč kot “družbeno pogojen filter” (prav tam), ki služi kot cenzura za izkušnje posameznikov: “/i/zkušnja ne