OZ 2008/3

94 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 more priti v zavest, če ne gre skozi ta filter /…/ da bi iz- kušnja prišla v zavest, mora biti pojmljiva v kategorijah organizacije zavestnega mišljenja” (prav tam: 225). To narekuje posamezniku, ki je brezpogojno socializiran v neko družbeno realnost, da misli v okviru kategorij vednosti, ki so inkorporirane v samo to realnost. Na tem mestu je treba poudariti, da prej omenjena fiktivnost realnosti 26 učinkuje tudi na subjektovem nivoju. Subjekt kot “naslovnik in uporabnik” sistema vednosti je vpet v okvir specifičnega načina razumevanja sveta, kar seveda vpliva na njegove vedenjske vzorce. Če je moč družbenih dejavnikov tako velika, da lahko do neke mere vpliva na zavestno duhovno aktivnost subjektov, potem je možno, da vpliva na celoten spekter posameznikovega duhovnega dogajanja. Prakse discipliniranja subjektov skozi procese socializacije imajo po Frommu ontološko moč subjektu samemu prikriti, da je že-naddoločen s strani realnosti: “Da bi lahko obstajala, mora vsaka družba tako oblikovati karakter svojih članov, da si želijo narediti tisto, kar mo- rajo narediti [poudaril M. K.]; njihova družbena funkcija se mora vanje vrasti in pretvoriti v nekaj, kar počnejo zaradi notranje potrebe in ne zaradi prisile.” (Fromm, 1960: 229) Družbena ureditev preide tako na posameznikov duhovni nivo. Subjekt torej sprejme to edino socialno realnost, vendar ne kot zunanjo prisilo ali možnost razlage sveta, temveč jo nezavedno dojema kot svojo lastno, notranjo realnost. Njegova percepcija sveta je hkrati socialna in individualna, vendar je pri tem bistveno, da jo posamez- nik dojema kot svojo privatno. Dejstvo, da se ljudje zno- traj ene družbe medsebojno razlikujejo, govori o tem, da niti dva posameznika ne ponotranjita socialne realnosti na enak način. Prav zato je očitno, da je na delu neki par- tikularni operator, ki vpliva na izoblikovanje subjektivne realnosti, v okvirih katere posameznik dojema okolje in skladno z njo preko vedenja komunicira z okoljem. Ta “subjektivna realnost” (Berger in Luckmann, 1966: 68) se ne ustvarja zgolj z enoznačno preslikavo konceptov vednosti, temveč ji je primešana še lastna subjektova du- hovna aktivnost. Glede na to, da v okviru vsakega druž- benega okolja obstajajo tako tipična in zaželena vedenja kot tudi atipične in deviantne oblike vedenja, se zdi, da subjekti ne sledijo slepo temu navideznemu družbenemu determinizmu. To relacijo neusklajenosti med družbenim in zaželenim ter subjektovo predelavo teh pravil skozi duhovno aktiv- nost psihoanaliza razlaga s pojmoma zavest (nem. das Bewußtsein ) in nezavedno (nem. das Unbewußte ). Odnos med tema ambivalentnima kategorijama je v psihoanalizi bistvenega pomena za konformnost subjektov. Glede na to, da je kategorizacija zavestnega in nezavednega 27 pred- met socialnih mehanizmov, ki sploh določijo operatorje za klasificiranje nekaterih izkušenj in dogodkov v red zavesti, se posameznikova konfiguracija zavestnega do- jemanja in vsebine nezavednega organizira glede na ta so- cialni simbolni diskurz. Človeka kot člana družbe proces socializacije naredi za predstavnika te družbe. S tem ga ne prisili le, da preko jezika ponotranja družbena pravila in mišljenjske vzorce, temveč tudi strukturira njegovo zavestno in nezavedno, kajti “kaj je nezavedno in kaj zavestno, je odvisno od strukture družbe in shem obču- tenja in mišljenja, ki jih sama narekuje.” (Fromm, 1960: 323) Tako kot družbena realnost cenzurira, katere vsebine bodo pripuščene v zavest in katere bodo morale ostati zunaj in se potlačiti (prim. Fromm, 1960: 224), je tudi pri posamezniku vsebina duha strukturirana v odvisnosti od družbene definicije (prav tam: 232). Če je običajno vedenje delno nezavedno motivirano, to v toliko večji meri velja za neobičajno, netipično vedenje. Ostaja pa vprašanje, katere vsebine so pri nezavedni mo- tivaciji netipičnega ravnanja odločujoče: ali kolektivna ali subjektivna realnost? Ta fundamentalni obrat od občega k posameznemu je v subjektovi duhovnosti nedvomno ber- ljiv skozi funkcijo konformnosti. Konformnost 28 je pojem, ki ga je v sociologijo vpeljal že Durkheim, in sicer v povezavi s kolektivnimi reprezenta- cijami, ki so kulturno specifične in ontološko zavezujoče za posameznika. Pri Durkheimu se pojem razteza od moralne do logične konformnosti oziroma mišljenjske usklajenosti subjekta s kulturnimi pravili. Takole pravi: “Družba ne more zavreči kategorij svobodne izbire po- sameznikov, ne da bi zavrgla sebe samo. Zato njegovo življenje v družbi pomeni ne le zahtevo po zadovoljivi moralni konformnosti, temveč tudi minimum logične konformnosti, zunaj meja katere ni več varen.” (Durkhe- im v Swingewood, 1984: 296) Tako Durkheim kot Fromm upoštevata ontološki pomen meja simbolnega sveta za subjekt. Subjekt je potemtakem prisiljen v družbeno konformnost, saj je njegovo nestri- njanje z edino možno “realnostjo par exellence” (Berger in Luckmann, 1966: 29) tako ali drugače sankcionira- no. 29 Sankcije same po sebi predstavljajo konformizacijo subjekta, kar se najbolj odraža na njegovem telesu in bo predmet razprave v nadaljevanju. Prav tako pomembno pa se zdi s pomočjo psihoanalize analizirati psihično po- stopanje subjektov, saj oba pristopa povezujeta pojem realnosti in posameznikovo vedenje. Pri pojmu konform- nosti gre namreč za odnos med zavestnimi in nezavedni- mi psihičnimi dogajanji pri individuumu in postopanjem s kolektivnimi vsebinami v okviru teh dogajanj. Postopek je v splošnem smislu najbolje opisan kot “predrugačitev realnosti”. 30 Najprej je treba opisati, kako psihoanaliza razume opisane predrugačitve realnosti v manj manifestni obliki subjektovega vedenja: v sanjah. Skozi analizo trav-