OZ 2008/3

M T 95 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 matskih sanj in načela ugodja postane jasneje, 31 kako z družbeno realnostjo in vednostjo postopa posameznik. Sigmund Freud – predruga~itve realnosti Freud je v svoji “Interpretaciji sanj” (Freud, 1900) sanje 32 kategoriziral kot psihoanalitično relevantno problema- tiko, saj sanjanje kaže na drugačno predelavo zavestnih vsebin s strani mehanizmov nezavednega. Prav preko sanj je lahko ugotovil, da v človekovem psihičnem po- stopanju, torej pri tvorbi tega, kar bi Berger in Luckmann imenovala “subjektivna realnost” (prim. Berger in Luck- mann, 1966: 68), obstaja še “neki drug red”, ki uporablja drugačen operator, kot je tisti obče simbolne realnosti. Z analizo ogromnega števila sanj in vedenja subjektov je Freud postavil načelo, “da so sanje izpolnitev želje, ki se v realnosti ni izpolnila” (Freud, 1900: 129–138). Tako sanje subjektu pomagajo ohranjati zadovoljitev želje na fantazmatski ravni. 33 To “načelo ugodja” predstavlja torej motivacijski dejavnik subjektovega vedenja. Podobno kot v teoriji racionalnega odločanja velja, da je celoten spek- ter vedenja reduktibilen na zavestno in racionalno odloča- nje (prim. Bourdieu, 1997: 177; prim. tudi Hollis, 1994: 156), se Freudov subjekt ravna po enem načelu, namreč da zasleduje ugodje in s tem stabilnost duha. V spisu “Onstran načela ugodja” (Freud, 1920) to nje- govo ugotovitev pod vprašaj postavijo tako imenovane “travmatske sanje”. Travmatske sanje se namreč pogosto pojavljajo pri subjektih, ki so v svojem življenju bili priča dogodku, ki zanje predstavlja travmatsko izkušnjo. 34 Omenjene sanje vedno znova vizualizirajo to travmat- sko izkušnjo in subjekta v sanjah postavijo v isto, tokrat fantazmatično ustvarjeno situacijo groze: “Za sanjsko življenje pri travmatični nevrozi je značilno, da bolnika vedno znova vrača v situacijo njegove nezgode, iz katere se prebudi z novo grozo. Nad tem smo vse premalo začu- deni.” (Freud, 1920: 223) Takšen mehanizem na prvi pogled ne deluje kot “izpol- nitev želje”, saj se fantazmatično delo porabi za nasproten cilj, spodbujanje neugodja, ki vznikne vedno znova, ko je za to ustvarjena privatna realnost ustrezna. Enak me- hanizem je Freud ugotovil pri otrokovi igri, ki je v svoji fantazmi ljubljeni objekt (mater) pošiljal vstran od sebe (nem. Fort ), le zato, da se je lahko nato njegovega umiš- ljenega prihoda vsakič znova razveselil (nem. Da ) 35 (prav tam: 224–245). Prav tako to velja tudi za “kaznovalne sanje”, v katerih subjekt sanja, da je objekt zasluženega kaznovanja (prav tam: 242). Vendar je pri slednjih dveh pojavih bolj očitna neka druga stran, ki daje slutiti, da gre kljub temu za neko izpolnitev želje, ki je subjektu ima- nentna: “/K/aznovalne sanje na mesto prepovedane izpol- nitve želja postavljajo zasluženo kazen, torej izpolnjujejo željo občutka krivde.” (prav tam) Videti je, da subjekt sicer izpolnjuje željo, vendar ta ni naravnana tako, da bi koristila njemu kot subjektu. Vse kaže, da se subjekt podvrže nekemu načelu, ki stoji “onstran načela ugodja”. Freud torej ugotovi, da je načelo ugodja podrejeno še nekemu drugemu duhovnemu operatorju: “Načelo ugodja je tedaj težnja, ki služi neki funkciji, ki ji je naloženo, da iz duševnega aparata odstranjuje vse dražljaje ali ohranja količino vzdraženja konstantno ali čim nižjo /…/ Videti je, da je načelo ugodja dejansko v službi nagonov smrti.” (prav tam: 270–271) Ta funkcija, ki ji služi načelo ugodja in ki omogoča po- javitev travmatskih sanj, 36 je tukaj odločilnega pomena. Od nje je namreč odvisna razlaga celotnega nezavednega mehanizma ugodja, ki ga je Freud imel za poglavitno načelo v psihični aktivnosti posameznika. Ker je bil sprva sam vpet v biološko razlago psihičnih procesov, je načelo ugodja postavil v odvisnost od naravnih nagonov, ki jih je definiral takole: “ Nagon bi bil torej vsemu organskemu življenju lastna težnja k ponovni vzpostavitvi nekega prejšnjega stanja [poudaril M. K.], ki ga je to živo bitje moralo opustiti zaradi vplivov zunanjih motečih sil” (prav tam: 246). Gre torej za težnjo k nekemu a priornemu stanju ali zahtevo po restitutio in integrum , ki pa je organske na- rave. Da cela stvar sprva zveni manj verjetno, poskrbi sam Freud in nadvlado nad fundamentalnim načelom ugodja pripiše tako imenovanim “nagonom smrti”. Na- gone smrti Freud definira kot nagone, “katerih namen je zagotoviti lastno smrtno pot organizma in odvračati vse druge možnosti vrnitve v anorgansko stanje, razen tistih, ki so organizmu imanentne” (prav tam: 249). Zelo spe- kulativna domneva, ki povrhu vsega posega v še danes precej nepoznano področje razmerja med naravo in kul- turo. 37 Ali torej res lahko verjamemo, da je celotna psi- hična organizacija (v tem primeru zahodnoevropskega subjekta) podrejena nagonom smrti, ki zasledujejo neko a priorno , organizmu lastno (verjetno gensko determi- nirano) pot do smrti? Mar je res možno domnevati, da je celotno subjektovo vedenje determinirano z načelom ugodja, ki zahteva, da se izogiba neugodju, in motivira- no s tem, da bo ta posameznik umrl na neki “biološko predpisan” način? Glede na to, kar je povedano o široki paleti motivacijskih dejavnikov za subjektovo vedenje, je treba podvomiti v to nadvlado nagonov smrti. To je moč storiti z uporabo strukturalne metode in upoštevanjem konstrukcionistične predpostavke o vplivu realnosti in sistema vednosti na subjekt. Najprej bodo opisana ključna vozlišča Freudo- vega argumenta, ki so definirana s sklicevanjem na “bio- loški diskurz”. Nato je moč nekatere ključne momente argumenta izvzeti iz biološkega diskurza in jih prenesti v