OZ 2008/3

M T 97 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 Na travmatske sanje je v tej perspektivi moč gledati kot na izpolnitev družbene zahteve, ki jo posameznik dojame kot nujni del realnosti. Tisti manko družbeno definiranega trpljenja, ki je izvisel ob samem dogodku, se sedaj skuša udejanjiti, zadovoljiti. Nezavedno jemlje to “mero zapo- vedanega trpljenja” kot imperativ, ne glede na to, da je to za subjekt lahko destruktivno. 42 Načelo ugodja torej opravlja svoje delo; izpolni družbeno definirano zahtevo na fantazmatični ravni, četudi gre pri tem za negativno manifestacijo. Kot primer naj služijo že omenjene kazno- valne sanje, ki po Freudovem mnenju “na mesto prepo- vedane izpolnitve želja postavljajo zasluženo kazen, torej izpolnjujejo željo občutka krivde” 43 (prim. Freud, 1920). Že način argumentacije daje slutiti, da je sam Freud vedel odgovor, vendar ga ni zasledoval po poti socialne deter- miniranosti, temveč biološke. To, kar bode v oči, je nave- zava teh sanj na vsakokratni občutek krivde subjektov, ki te sanje doživljajo, da niso trpeli, kot se v kulturi pričaku- je, da njihova reakcija ni bila zadosti konformna, da niso ravnali, kot se spodobi. Tako njihove travmatske sanje ponovno pomenijo izpolnitev kulturno definirane zahteve, ki so se ji v Realnem odtegnile. Potemtakem lahko izpe- ljemo, da ni nobenega vsebinskega “onstran načela ugod- ja”, nobenega “onstran dobrega in zlega”, saj gre v tem onostranstvu samo za obrat, hrbtno stran Zakona, njegovo transgresijo, “drugo stran kovanca” družbenih pravil. 44 Če se torej vrnemo na referenčno Freudovo izjavo, da je “načelo ugodja tedaj težnja, ki služi neki funkciji, ki ji je naloženo, da iz duševnega aparata odstranjuje vse dražljaje ali ohranja količino vzdraženja konstantno ali čim nižjo” (Freud, 1920: 270), potem lahko trdimo, da je ta funkcija, ki ji je podvrženo načelo ugodja, prav funkcija družbenih pravil, ki omogoča subjektu pojmovno gotovost in v za- meno za to zahteva njegovo podreditev. Groza, s katero kultura prestraši posameznika, da je zanj bolje, da se drži utečenih pravil, cilja prav na izgubo teh pravil ob njihovem neupoštevanju. To zanj pomeni izgubo edine možne in edine pravilne “realnosti par exellence ” (Berger in Luck- man, 1966: 29). Travmatske sanje tako predstavljajo izpol- nitev kulturno določene zahteve po neugodju, kar subjektu omogoča fantazmatsko reintegracijo v simbolno, gesto njegovega ponovnega pristanka na simbolni red. Iz tega je moč sklepati, da načelo ugodja služi funkciji simbolnega in ne nagonom smrti, kot je predpostavil Freud. Ta ekskurz je omogočil definirati pojem konformnosti. Posameznik namreč deluje nezavedno konformno, saj je njegovo delovanje usmerjeno k izpolnitvi družbene zah- teve. To velja za mentalne procese na nivoju sanj, ki pa imajo to slabost, da so sporočljive le s strani subjekta. Če bi bila upoštevana samo ta razsežnost, potem bi ponovili isto napako, ki je na nekaterih mestih očitana pozitivizmu (prim. Bourdieu, 1970: 21), da se namreč subjektovemu mnenju pripisuje prevelika relevantnost. Prav zato je treba to utemeljiti še na nivoju pojavnosti, torej na vidnih vedenjih subjekta. Drugi opazni moment je vpliv družbene realnosti na vedenje posameznika, ki je lahko kategorizirano kot ati- pično za predstavnika družbe. To je tema, ki ni bila prav pogosto predmet proučevanja v sociologiji 45 in antropolo- giji. 46 Prav zato je namen te razprave analizirati tovrstno vedenje subjektov, 47 saj je moč opaziti vrsto vplivov druž- bene realnosti in vednosti. Devereux – atipi~no vedenje in “etnopsihoza” Najbolj relevanten prispevek za družboslovne znanosti glede razumevanja atipičnega vedenja je dala veda, ki se s svojim imenom postavlja na mejo med družboslovne in naravoslovne znanosti, namreč “etnopsihiatrija” (prim. Devereux, 1977). Predvsem zato, ker upošteva konstitu- tivno moč družbene realnosti, ki vpliva na oblike vedenja subjektov v družbi. Poleg tega jo je moč šteti tudi med antropološke študije, saj domnevo o kulturno specifičnih vzrokih za atipično vedenje utemeljuje na podlagi široke palete etnografskih podatkov (prim. Deverux, 1977). Gledano s stališča sociologije vednosti in kulturne antro- pologije se vedenje v vsaki družbi deli na standardizirano, določeno kot zaželeno ali tipično, in prepovedano, ne- sprejemljivo ali atipično. Odstopanja od standardiziranih vzorcev vedenja ne gre jemati kot nekakšno zanikanje, izroditev občih socialnih pravil, temveč kot ambivalentne pomene, ki zaključijo krog simbolizacije, kot tisti ključni operator, ki nam lahko pomaga razumeti simbolni sistem, znotraj katerega so opredeljene kot atipične. 48 Razisko- vanje torej ne sme potekati samo skozi analizo pozitivnih pojavov (tipičnega vedenja), za katere posamezno diskur- zivno polje trdi, da so relevantni. Proučiti je treba tudi tiste, ki od te diskurzivne relevantnosti ali kontinuuma odstopajo (atipično vedenje). Ne velja jih prezreti zgolj zato, ker ne ustrezajo fantazmi o popolni sliki vednosti, ki jo želi zagotoviti pozitivistična znanost. V okviru psihoanalitičnega diskurza velja, da vsaka re- alnost v najboljšem primeru uspešno interpretira le del Realnega, obstoječega sveta in zato posledično vsaki simbolizaciji nekaj zagotovo uide (prim. Žižek, 1984b). Tako je v vsaki realnosti moč naleteti na neki “preosta- nek” pojavov, ki niso zajeti v koncept realnosti. Vsak tak neoznačen pojav predstavlja nelagodje članom realnosti in jih napolni s strahom, saj umanjka tista navidezna go- tovost, ki jim jo priskrbi simbolno. Enako velja za izkuš- nje in občutke, ki posamezniku prekrižajo pot tam, kjer jih ni pričakoval, v pojavih, za katere kultura ne ponuja “odgovora na vprašanje” v mejnih situacijah družbenega življenja. V teh primerih morajo subjekti sami poiskati navezavo na simbolni red. Tudi Devereux v okviru et-