OZ 2008/3

98 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 nopsihiatrije trdi, da tisti posamezniki v vsaki kulturi, ki jim ta simbolna navezava ne uspe, razvijejo kulturno spe- cifično vedenjsko disfunkcijo. 49 Ker je simbolno zmeraj enkratno, lastno določeni kulturi, so tudi te disfunkcije vedenja kulturno specifične: vsi posamezniki razvijejo za njihovo simbolno okolje specifično simptomatiko, kot člani družbe vsi zbolijo, znorijo na kulturno predpisan način. To dejstvo Devereux poimenuje “etnična psihoza” ali “etnopsihoza” (Devereux, 1977: 78). “Kultura sama določa vrsto in stopnjo stresa ali travma- tizma, ki dopušča posamezniku ‘postati nor’” (Devereux, 1977: 78). Tako je v vsaki vedenjski motnji oziroma “etnični psihozi” vedenje posameznika prilagojeno temu, kar družba od njega pričakuje. Tako za etnično psihozo zadošča, da je: prvič, stres kulturno priznan, in drugič, da posameznik znori na kulturno specifičen način. V zve- zi s prvo točko je treba opozoriti na to, kako Devereux definira stres. Ta definicija je precej blizu tisti, ki jo kot travmatsko situacijo opredeljuje psihoanaliza in pri tem upošteva še moment družbene realnosti: “Stres bo trav- matski edino v primeru, ko je netipičen ali ko je, četudi po svoji naravi tipičen, izjemno močan in prezgoden. Do- ločen stres je netipičen, če kultura ne razpolaga s kakšno predvideno obrambo, ‘serijsko proizvedeno’, z namenom ublažiti ali oslabiti šok. Zato bo izguba sina v vojni bolj travmatizirala atensko kot špartansko mater, ki je s svojo kulturo pogojena, da bo požela slavo in tolažbo, ker je sina žrtvovala mestu.” (Devereux, 1977: 32) Pri stresu ali travmi gre torej za neko nepričakovanost ali jakost realnega dogodka, ki ni podvržen simbolizaciji v specifični kulturi. 50 Posamezna dejanja ali dogodki so s svojimi karakteristikami označeni kot razlog za vznik duševne motnje. Katera dejanja so to in kakšen je način “znoreti”, ki je v kulturi sprejet kot legitimen, pa je od- visno od vsake specifične realnosti posebej. Sprva se ta trditev zdi precej smela, vendar samo, če verjamemo, da so zahodnoevropske klasifikacije bolezni univerzalno uporabne. Prav tako se je treba zavedati, da vsaka kultura poleg definicije normalnosti poseduje tudi definicije ne- normalnosti – ta kulturni binarizem je povsem univerza- len, saj, kot pripominja Lévi-Strauss, predstavlja eno od strukturnih, torej univerzalnih pravil (Lévi-Strauss, 1962: 179). Tako Devereux trdi naslednje: “Nobena družba ne vsebuje zgolj ‘funkcionalnih’ vidikov, s pomočjo katerih potrjuje in ohranja svojo integriteto, temveč tudi dolo- čeno število verovanj, dogem in teženj, ki nasprotujejo, zanikajo in spodkopavajo ne samo delovanje bistvene strukture skupine, marveč včasih tudi sam njen obstoj.” (Devereux, 1977: 56–57) Takšna trditev je v skladu s predstavo o vseobsegajoči kompetenci posamezne kulturno konstruirane realnosti, kot se kaže njenim uporabnikom. 51 Povsem razumljivo je, da mora v primeru nastopa nekega nesimboliziranega dogodka obstajati predviden način vedenja za subjekte. Zdi se, da ta način za subjekte ni nujno funkcionalen, je pa lahko funkcionalen za samo skupnost. 52 Bistveno pa je, da je ne glede na svojo funkcionalnost kulturno definiran. Sam obstoj pravila, ki definira atipična vedenja, je za po- sameznika obvezujoč v prej omenjenih specifičnih situa- cijah, ko manjka simbolna označba. Gre torej za situacije, ki so z vidika subjekta, ki sprejema družbeno realnost, dojete kot travmatske. Kot pravi Devereux, “posebno v situacijah stresa sama kultura nakazuje posamezniku ‘načine nepravilnega postopanja’” (prav tam: 57) in “po- gosto sama kultura daje eksplicitne napotke za zlorabo kulturne konstrukcije, še posebej v pogostih in netipičnih situacijah stresa /.../ Vsaka družba ima dobro utrjene ideje o tem, ‘kako se vedejo norci’ …” (prav tam: 62). Tako dejansko vsak subjekt, ki je izpostavljen kulturno prizna- nemu stresu, ubere pot, ki mu jo predpiše kultura; četudi je ta pot zanj disfunkcionalna, je vendarle simbolizirana. Tako je treba vsa vedenja, ki jih posamezne kulture ozna- čijo kot nenormalna, patološka, nevrotična itd., klasifici- rati in presojati glede na samo specifično kulturo, ki jih priznava kot takšna. Potemtakem vse to velja že za tvorbo simptomov, ki jih izoblikuje sleherni član družbe, ko stopi na pota nenormalnega in se začne vesti atipično: “Etnične motnje uporabljajo obrambo in simptome, s katerimi jih oskrbi kultura in so izgrajeni posebej za ta namen.” (prav tam: 71), in dalje: “izbor simptomov je negativno določen z družbenimi normami” (prav tam: 216). V podporo tem trditvam Devereux navaja ogromno šte- vilo etnografskih primerov “etnopsihoz”, ki predstavljajo kulturno specifičen način, kako se v določeni družbi zno- ri. 53 Njegov najbolj izpostavljen primer so Malajci; le-ti “postanejo nori” na način, da na kakšno posebej stresno situacijo odreagirajo tako, da tečejo po vasi in pobijajo sovaščane, dokler jih ne pokonča dovolj prisebna oseba. Ta vrsta etnične psihoze se imenuje “amok” (prav tam: 65). Cilj te vrste etnopsihoze je v tem, da “tekača amoka” po njegovem morilskem pohodu ubijejo. Ta posledica se dojema kot neke vrste pravična kazen, celotno vedenje pa kot ustrezno vedenje v takšni situaciji. Če povzamemo do sedaj povedano, koncept etnopsihoze trdi, da so načini nenormalnosti inkorporirani v samo družbeno definicijo realnosti. Posameznikov status in njegovo vsakokratno igranje vloge je odvisno od druž- beno konstruirane realnosti. Zato subjekt zgolj zasleduje postopanje, ki mu ga narekuje kulturna definicija, pa če- prav pri tem trpi tako temeljna stvar, kot je funkcionira- nje njegovega lastnega organizma. Ne glede na pogosto fatalne posledice se subjekt podredi kulturni definiciji. 54 Vendar kljub temu vsak posameznik preko določene pomenske arbitrarnosti, ki je imanentna jeziku, umesti svoje pomenske variable in predrugači konvencionalne