OZ 2008/3

M T 99 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 pomene, tako da je fantazmatična slika realnosti zanj bolj ustrezna. Pred manifestacijo subjektovega vedenja namreč nanj vplivajo mehanizmi nezavednega in kot po- sledica nastane fantazmatična realnost, ki v mnogočem odstopa od konvencionalne. Stranski produkt tega pro- cesa pa je tvorba simptoma, 55 ki se izreka, saj dejansko variira povsem konformne kategorije. Takšne vedenjske aberacije družba označi kot “motnje” in jih v skladu s svojo simbolno pomensko mrežo tudi sankcionira. 56 Objekt simptoma je pogosto lastno subjektovo telo, ki je prav tako podvrženo takšnim odstopanjem. V okviru zahodnoevropske kulture so primer za takšna odstopa- nja vedenja pogosto označena kot atipična, ker imajo za objekt telo. Takšno gledanje omogoča že opredeljeni koncept konformnosti. Kot je bilo prikazano, je vedenje prav zaradi tega lahko legitimen predmet proučevanja v sociologiji, specifično v sociologiji vednosti. Prav zaradi povedanega in odsotnosti socioloških raziskovanj atipič- nega vedenja v okviru sociologije vednosti, je omenjena tematika predmet naslednjega poglavja. Manko raziskovanja na področju družboslovnih znano- sti je, kot kaže, imel za posledico, da so se za atipično vedenje bolj zanimale naravoslovne znanosti. Verjetno zato, ker so vedenjske motnje znotraj tega diskurza bile uvrščene v red telesnega in razumljene kot posledica organske, torej telesne disfunkcije. Kakor hitro so bile definirane kot takšne, pa so padle pod pristojnost nara- voslovnih znanosti. Človeško telo in njegove disfunkcije pa na zahodu spadajo v resor medicine. Kadar pa gre za motnje organizma, ki se kažejo tudi v vedenju, je v okviru tega diskurza zanje pristojna psihiatrija. Pomembno je še enkrat opozoriti, da je pri naravoslovnem raziskovanju vedenja smer kavzalnosti obratna kot pri družboslovnih znanostih, 57 poteka namreč od telesa k vedenju. ORGANSKO UTEMELJENE RAZLAGE VEDENJA Psihiatrija – organska pogojenost vedenja Psihiatrija kot vednost je za to razpravo zanimiva, ker kot “veja medicinske znanosti, ki se ukvarja s proučevanjem psihičnih motenj, prevencijo duševnih bolezni, zdrav- ljenjem in rehabilitacijo oseb, ki se znajdejo v psihičnih težavah” (Hudolin, 1984: 13), privzema obče medicinsko pojmovanje telesa in disfunkcionalnih motenj. Poleg tega je samodeklarirana lastnost psihiatrije, da “vključuje tudi spoznanja drugih znanosti, predvsem sociologije in psihologije” (prav tam: 15; Kaličanin, 2002: ii), kar daje navidezno legitimnost psihiatrični znanosti na področju vedenja, ki spada tudi v interesno področje sociologije. Stična točka je namreč prav vedenje, ki pa ga psihiatrija razlaga v odvisnosti od telesa, torej kot posledico organ- skih procesov: “Razvoj psihiatrije temelji na razvoju dru- gih strok, ki se na kakršen koli način ubadajo s človeškim vedenjem, kot so sociologija, psihologija in druge družbe- ne znanosti.” (Hudolin, 1984: 15) Psihiatrija kot znanost 58 ima pristojnost za zdravljenje in klasifikacijo atipičnih vedenj kot telesnih disfunkcij v ev- ropski kulturi. Povezuje moralne, torej družbene kategori- je z vprašanji duševnosti in motnjami v tem redu ter tele- snimi vzroki in tehnikami zdravljenja, ki jih uporablja. Tako povezuje zelo različne kategorije, ki spadajo vsaka v svojo sfero: moralnost je v domeni prava, filozofije in sociologije, duševnost je lahko v domeni bolj socialnih (psihoanaliza) ali naravoslovnih vednosti (psihiatrija, kemija, biologija), in nazadnje telo, ki je v psihiatriji ra- zumljeno v okviru medicinskega torej tudi fiziološkega, nevrološkega, kemijskega in biološkega diskurza. Že zaradi tako širokega spektra delovanja je psihiatrija za- nimiva za sociologijo. Vedenje je v psihiatriji postavljeno v povsem organski kontekst, kljub temu da domnevno upošteva dognanja družboslovnih znanosti: “Za razliko od drugih vej medicine, ki se ukvarjajo s poškodbami posameznih organov in organskih sistemov, se psihiatrija ukvarja s funkcijo človeškega organizma kot celote, ki jo lahko imenujemo vedenje.” (Hudolin, 1984: 13) Predmet proučevanja je torej človeško vedenje. 59 Ta predmet proučevanja si psihiatrija deli z nekaterimi ome- njenimi družbenimi vedami, ki pa nimajo enake mere legitimnosti v evropski kulturi. 60 Psihiatrično ukvarjanje z vedenjem je povezano s korekcijo vedenja subjektov v institucionalnih okvirjih. 61 Gre za korekcijo vedenja glede na družbeno normirane oblike tipičnega oziroma zaželenega vedenja. Vsaka oblika vedenja, ki je v druž- benem kontekstu veljala za nezaželeno, je bila posledično sankcionirana predvsem z zaprtjem pred javnostjo, kar je omogočalo ohranjati “čisto” podobo družbenega življe- nja. Dokaz za to je po Foucaultovem mnenju dejstvo, da so bili norci v evropskih “špitalih” 62 vse do 18. stoletja zaprti skupaj s kriminalci, saj so jih tja zaprli “pod enot- nim pojmom nenormalnega” (Foucault, 1961: 297). Tako takrat v “špitale” zapirajo na primer naslednje kategorije nenormalnežev: “obsojence sodišč, ničvredneže, brez- umneže, brezdomce, pijane mladce itd.” (Foucault, 1961: 49; Shorter, 1997: 35), pooblastilo za zapiranje pa ima policija (prav tam: 50). Te ustanove predstavljajo trdnjave moralnega reda in za njihovimi zidovi s prisilo uveljavlja- jo moralo (prav tam: 61, 62). Podobna skrb za moralnost je v psihiatriji prisotna še danes, saj je “najpomembnejši aspekt psihiatričnega postopka prevencije zaščita bolnika in družbe” (Hudolin, 1984: 15). Vsi postopki uveljavljanja morale preko telesa ali zdrav- ljenja “norcev” so temeljili na medicinskem, striktno organskem pojmovanju duševnih bolezni. Prav zato so