OZ 2008/3

100 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 tehnike zdravljenja, ki jih skozi zgodovino uporablja psihiatrija, aplicirane na telo in ne na duhovnost sub- jekta. Postopki zdravljenja pa so pri psihiatriji zaprti za institucionalnimi zidovi in so toliko bolj telesni. Saj telo predstavlja prav označevalno točko aplikacije tehnik kon- formizacije (uskladitve z moralno podobo). Zdi se, kot da se v psihiatriji medikamenti uporabljajo z namenom, da bi norce na videz umirili, kar pomeni, da se želi njihovo vedenje prilagoditi moralnim normam. Tako medikamen- ti (psihofarmaki) lahko učinkujejo na telo, ne da bi se ozirali na organsko funkcionalnost, saj zasledujejo videz moralnosti in ne odprave disfunkcionalnosti. Sama psi- hiatrija se sklicuje na vedenje in s tem opozarja prav na dejstvo, da je ta označevalec tisti ključni, kadar izprašu- jemo delovanje psihiatrije v okviru percepcije telesnosti. Konformno vedenje se lahko doseže na mnogo načinov; psihiatriji je to skozi zgodovino uspevalo z različnimi sredstvi (zapiranjem, “disciplinami”, psihokirurgijo, psi- hotropnimi medikamenti), pač odvisno od paradigmatske usmeritve v medicinskem diskurzu. 63 Sprva je bila dresura teles norcev tista, ki je njihovo telo vzela tako dobesedno, kot je pravo apliciralo kazen na telesih obsojencev. Njihova telesa so bila krotka, ne- gibna in zaprta. Nato je prišlo obdobje psihokirurgije, ki je s svojimi metodami zagotovila isto reč – pridne in nemoteče norce. V petdesetih letih 20. stoletja pa so to nalogo prevzeli psihofarmaki, kemijski medikamenti, ki ponovno ustvarjajo tako želeni videz “mirnega norca”, četudi ne več zaprtega, pa še zmeraj odmaknjenega od oči javnosti. 64 Psihiatrija je, gledano moralno, v kontekstu evropske kulture še zmeraj zelo funkcionalna vednost in tehnika zagotavljanja navidezne vedenjske konformnosti. Ko psihiatrija norca na videz normalizira in konformira njegovo vedenje, to še ne pomeni, da so s tem odpravlje- ne njegove težave. Njegovi mentalni, psihični, duševni procesi se kljub zunanjemu videzu odvijajo z nezmanjša- no ali pa morda s še večjo silovitostjo, saj so s pomočjo psihosedativov vklenjeni v negibno, spastično, otopelo telo. Kot je bilo že omenjeno, se tudi psihiatrija zaveda dejstva, da “psihosedativi ne odpravljajo halucinacij in vizij” (Supek, 1964: 435), kar odpira vprašanja o funkci- onalnost medikamentoznega zdravljenja. Kaj je namreč tisto, kar norca dela drugačnega od normalnega posamez- nika? Zunanji aspekt je seveda njegovo nenormalno ve- denje. V ta aspekt poseže psihiatrija s svojimi moralnimi regulativi in korektivi ter z uporabo medikamentov dose- že na videz mirne subjekte, katerih vedenje se posledično normalizira. To pomeni mirnega norca, ki ne izstopa po svojem agresivnem ali regresivnem vedenju od kategorije normalnega posameznika. Ker so norce že zmeraj želeli izriniti na rob družbe, jih umakniti pogledu “normalnih”, psihiatrija za vsak primer nenormalne posameznike umakne pogledu javnosti in jih v institucijah, kjer vlada zakon medicinskega diskurza, pripravi za domnevni povratek v družbo. Videz, ki naj ga daje subjekt z organsko-vedenjsko motnjo, je torej videz normalnega posameznika. Vendar posameznik, ki se s pomočjo psihiatrije zdaj “vede konformno”, še zmeraj svoje dojemanje sveta organizira okoli privatno konstruirane realnosti, kar po- meni, da še zmeraj svet stvari dojema v kontekstu, ki ga psihiatrija imenuje “halucinacije in vizije” (prim. Supek, 1964: 435). Seveda kategorija realnosti nima veljave v tem diskurzu, saj v njem štejejo pozitivistične katego- rije, torej izmerljive, organske ipd. To še ne pomeni, da je realnost, ki za psihiatrijo ne obstaja, za posameznika manj konkretna kot tista obča, s katero se je v določenem trenutkov razšel (prim. Žižek, 1982). Posameznik namreč verjetno tudi po učinkovanju psihosedativov neovirano in z nezmanjšano intenzivnostjo percipira svet, kot ga je pred tem, vendar v oklepu svojega komaj gibnega, otope- lega telesa. S tem ko psihiater izklopi nekomformni videz (vedenje kot pozitivno kategorijo), ne vpliva na psihične procese v posameznikovi duševnosti. Psihiatrija želi dokazati vzročnosti v smeri od organskega k duševnemu; vendar je skozi analizo zgodovine vede moč domnevati, da so njeni poskusi dokazovanja spodleteli. 65 Po- leg tega iz smeri kavzalnosti od organskega k vedenjskemu izhaja, da so duševne bolezni, kot jih klasificira psihiatrija, z enakimi simptomi prisotne v vseh družbenih kontekstih. Skozi Devereuxov koncept etnopsihoze je dokazano naspro- tno (prim. Devereux, 1977). Prav tako to velja za specifične vedenjske oblike, kot so shizofrenija in motnje hranjenja, ki imajo telo za objekt in so specifične za zahodnoevropsko družbo (prim. Gordon, 2000; Devereux, 1977). Dejstvo raznolikosti kultur in njim pripadajočih speci- fičnih vedenjskih oblik torej kaže na to, da je vedenje bolj verjetno organizirano preko od družbe privzetih in zato duhovnih kategorij v posamezniku in ni odvisno od organskih funkcij ali disfunkcij. Vendar to v družboslov- nih znanostih ni povsem sprejeta trditev. Tako na primer psihologija in predvsem medkulturna psihologija temelji- ta na naravoslovni epistemologiji, predvsem glede prepri- čanja o obstoju univerzalnih kategorij človeškega duha, ki naj bi jih bilo moč spoznati preko domnevno univerzal- nega metodološkega orodja. Psihologija – vedenje in organizacijske spre- membe Tudi psihologiji človekovo vedenje 66 predstavlja pred- met proučevanja. Ožje lahko psihologijo “opredelimo kot znanost, ki proučuje duševne pojave, osebnost in obna- šanje” (Musek, 1997: 15). Vendar je proučevanje vedenja