OZ 2008/3

M T 101 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 vezano na povsem drugačne temelje, kot pri preostalih opisanih družboslovnih pristopih: “Predmet psihologije pa niso samo posamezni duševni pojavi in odzivi, temveč celotni sistem duševnega in z njim povezanega telesnega delovanja pri človeku.” (Musek, 1997: 16) Proučevanje svojega predmeta psihologija podpre z znan- stveno metodologijo. Spoznanja psihologije kot znanosti morajo biti namreč “preverjena, načrtna (sistematična), pridobljena na objektiven in zanesljiv način” (prav tam: 17). Kako si psihologija zagotovi tako želeno objektiv- nost? Glede na naravoslovni ideal objektivnosti se želi čimbolj približati tej kategoriji, ki po epistemološkem prepričanju naravoslovja zagotavlja gotovost glede sodb, ki jih sama izreka. Ali je ta status objektivnosti enak v naravoslovnih vedah in psihologiji? Glede na to, kakšno metodo znanstvenega dokazovanja je ubrala psihologija, je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Tako so prav meto- de proučevanja predmeta, ki jih je psihologija prevzela za svoje iz naravoslovnega diskurza, vplivale na njene teo- retske predpostavke o človekovi duševnosti, osebnosti in vedenju: “Naravoslovna odkritja so dala slutiti, da bo tudi psihologija lahko bolje napredovala, če bodo psihologi začeli svoje teorije utemeljevati z natančnim opazova- njem in izkustvenim preverjanjem.” (prav tam: 25) Tako se je psihologija priključila pozitivistični paradigmi. To pomeni “natančno opazovanje” in s tem tudi evidenco opazovanih pojavov ter merljive podatke, ki jih je sploh moč evidentirati. Ti podatki so v biološki psihologiji pov- sem fizikalno določeni (nevronski impulzi, možgansko valovanje itd.). Znotraj bolj abstraktnih panog sociologi- je, kot so kognitivna ali socialna in predvsem medkultur- na psihologija, 67 pa se v najboljšem primeru uporabljajo razni slikovni testi, kot so Rorschachovi testi, 68 testi Draw-a-person (DAP) in House-Tree-Person (HTP) itd. Pri obojih si bomo najprej pobliže ogledali njihovo meto- dološko orodje ter epistemološke temelje. Kadar psihologija proučuje na primer vrednote, stališča, odnose v družini itd., si podatke za to priskrbi preko an- ket, vprašalnikov, intervjujev, ki predstavljajo osnovo za kasnejšo statistično obdelavo podatkov. 69 Dokler so testi, ki jim podvržejo serijo posameznikov, omejeni na po- pulacijo istega kulturnega konteksta, so ti podatki morda relevantni. Ker pa je psihologija znanost, ki uporablja pozitivistične metode, so njene posplošitve univerzalne. Tudi za predstavnike drugih kultur se uporabljajo testi, ki naj bi preverjali iste procese z isto metodologijo. Kot pri- mer naj služijo testi House-Tree-Person, 70 ki naj bi zaradi dajanja prednosti podobi in ne jeziku, medkulturno valid- no preverjali razna stališča testirancev, od odnosa do so- cialnega okolja do osebnih travm. Same risbe in odgovori osebe so podvrženi interpretaciji, ki uporablja povsem zahodno kategorizacijo; slika drevesa naj bi odslikavala globlje plasti osebnosti testiranca, luknje v njem naj bi simbolizirale travmatske izkušnje in njihova oddaljenost od tal obdobje, v katerem so se zgodile, razcepljeno drevo naj bi indiciralo shizofreno osebnost itd. (Barnouw, 1985: 318). Logika transformacije slikovnih simbolov v psihič- ne kategorije je specifična za zahodnoevropsko kulturo. Predpostavlja se, da je percipiranje okolja in lastnega telesa ter osebnosti enako v evropski kot v neevropskih kulturah, prav tako naj bi se nezavedni mehanizmi mani- festirali na enak način in tako bili tudi simbolizirani (na- slikani). Ob tem pa se zdi, da psihologija pozablja na dejstvo, da se kulture medsebojno radikalno razlikujejo. Seveda ne po samem dejstvu, da so različne (kar psihologija upoš- teva), temveč po tem, kakšno kozmologijo imajo. Prav zaradi tega ni mogoče postopati z njihovo kozmologijo, kot da je izenačena s tisto od psihologov (zahodnoev- ropske kulture). Vrednotenje rezultatov, pridobljenih v neevropskih kulturah skozi evropsko kulturno optiko, je prav generalizacija, ki jo naredi psihologija. V okviru pozitivističnega diskurza in njegove metodologije je ra- zumevanje osnovnih duševnih procesov, kot je na primer čustvovanje v biološki psihologiji, utemeljeno fizikalno. Poglejmo najprej razlago čustvovanja in nato še “iz- kustveno preverjanje” ali diagnostične metode, ki naj bi priskrbele objektivne podatke: “Čustva so torej duševni procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, predmetov, oseb, njihovo privlačnost ali pa neprivlačnost, njihovo svojevrstno doživljajsko vrednost in barvitost.” (Musek, 1997: 111) V tej razlagi ni zaslediti pregovorne objektivnosti, ki jo pričakujemo glede na prejšnjo opredelitev psihologije kot znanosti. Vse, kar je moč zvedeti iz zgornje razlage čustev, je, da so to duševni procesi v človeku, ki zadeva- jo odnos do okolja, ki ga obdaja. Kje je torej moč najti objektivnost razlage duševnih procesov, v tem primeru čustev? Morda ob pomoči fizikalnih in kemijskih katego- rij, ki znotraj medicinskega diskurza razumevanja telesa v zahodnoevropski kulturi opisuje znanost z imenom fiziologija, in sicer tako, da “mnoge fiziološke spremem- be kažejo, da je namen čustvenega vzburjenja priprava na povečano dejavnost in učinkovitost. To vzburjenje je predvsem povezano z močnejšim delovanjem simpatične veje avtonomnega živčevja …” (prav tam). Tako se spre- membe kažejo na živčnem sistemu v obliki pospešenega delovanja simpatikusa, na povečanem izločanju adre- nalina v sistemu endokrinih žlez, povečanem izločanju potu in električne prevodnosti kože itd. (prav tam: 113). Čustva so torej duševni proces, ki pa se manifestira, odra- ža na telesu. Povzroči določene fiziološke spremembe, ki so merljive seveda s fizikalnimi napravami. 71 Psihologija v svojo epistemologijo in metodologijo privzema tako zasnovano merjenje fizioloških sprememb: “Fiziološke