OZ 2008/3

102 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 spremembe lahko merimo z različnimi napravami, to nam tudi olajšuje objektivno proučevanje čustvovanja” (prav tam). Predpostavka v takšnem pojmovnem okviru je, da ne- katere fiziološke spremembe v telesu kažejo na mentalne vzroke za te dogodke. Psihologija pri tem uporablja praktično iste metode kot medicinska diagnostika za od- krivanje bolezni. Dejstvo uporabe fizikalnih metod pri merjenju fizioloških sprememb naj bi torej psihologiji zagotovilo objektivnost pri proučevanju. To velja tudi za razlago drugih pojavov v okviru znanstvenega pro- učevanja psihologije. To je razvidno iz tega, da je psiho- loško razumevanje duševnosti iz medicinskega diskurza privzeto pojmovanje možganov kot centra duševnosti in živčnega sistema kot organske podlage zanjo 72 (prim. Musek, 1997: 76–87). Možnost objektivnega proučeva- nja je povečana, če so same te predpostavke, na katere se psihologija opira, dovolj verjetne. Samo fiziološko pojmovanje duševnosti znotraj medicinskega diskurza je prežeto z mnogimi dvoumnostmi in posploševanji, ki na- jedajo status objektivnosti te vede. V psihologijo je torej najprej privzeta domneva, da so čustveni procesi locirani v žičnem sistemu in možganih, nato, da so fiziološka dogajanja v telesu res odraz čustvovanja (mentalnega procesa), in nazadnje, da so te fizikalne (fiziološke) vred- nosti pridobljene z merilnimi napravami edini ekvivalent mentalnih procesov. Iz tega psihologija naredi zaključek, da je domnevna objektivnost njenih metod merjenja ču- stev raztegljiva na sodbe, ki jih daje o mentalnih procesih predstavnika vrste homo sapiens. Poleg te fiziološke analogije v biološki psihologiji pa eksperimentalna psihologija za svoj garant jemlje pro- učevanje vedenja živali. Ker je človek živo bitje, je v nekih naravnih postopkih po mnenju eksperimentalnih psihologov enak svojim “sovrstnikom”. Psihologija do- mneva, da je med vedenjem živali in vedenjem človeka moč povleči analogijo. Na podlagi te analogije pa zahteva status univerzalnosti oziroma objektivnosti svojih trditev in postopkov, na katerih so utemeljene. Dejstvo, ki ga psihologija znotraj te mentalne operacije zanemarja, je diferentia specifica človeške vrste. To je vpliv družbeno konstruirane realnosti na vedenje posameznika. Realnost je poleg človeka in njegovega vedenja pomemben pred- met družboslovnih znanosti, saj je tista bitnost, ki radikal- no poseže v biološko strukturo predstavnikov te vrste. Človeka loči od živali vsaj v enem pogledu dejstvo, da ima kulturo, 73 saj živali kljub svojim organizacijskim strukturam (čebele, mravlje, podgane), ki jih proučujejo sociobiologi, še zdaleč ne ustvarjajo kulturnih nadomest- kov za manjkajočo biološko opremo, kot je to primer pri človeku (prim. Godina, 1990: 77–114). Pri živalih so inhibicije za delovanje mnogo bolj naravne kot pri člo- veku, katerega duševnost je zamrežena s simbolno mrežo pomenov. Glede na opisani vpliv družbene realnosti na člane druž- be, ki regulira tudi njihovo mišljenje, je tudi vedenje od- visno od kategorizacije kulture. Iz tega sledi, da so ve- denja povsem kulturno relativna; to, kar je za Evropejce paranoično, je za Dobuance povsem normalno, večinsko in družbeno zaželeno (Mead, 1935). In obratno. Vsak pripadnik kulture se bo seveda nezavedno ravnal, kot mu narekuje kulturni vzorec in pri tem ne bo imel po- mislekov o morebitni klasifikaciji svojega početja kot paranoično ali neregularno. Seveda je ta vpliv kulture tako ontološki, da je celo percepcija članov različnih kultur lahko povsem različna. Riversovi poskusi z “Mül- ler-Lyerjevo iluzijo” 74 so pokazali, da Melanezijci “ne nasedejo iluziji”, kar pa se praviloma zgodi pri predstav- nikih zahodnoevropske kulture 75 (Bock, 1999: 11). Tudi tako fundamentalni koncepti, kot so prostorske in časov- ne predstave, se med subjekti različnih kultur razlikuje- jo; kot na primer pri indijancih Hopi, ki ne percipirajo časa linearno in ne poznajo glagolskih časov preteklika in prihodnjika (Barnouw, 1985: 172). Glede na pove- dano je moč sklepati, da se s tako topim metodološkim orodjem, kot so testi DAP in HTP ali Rorschachovi testi, ne da pridobiti veljavnih podatkov. Percepcija članov neevropskih družb, njihov način izražanja itd., skratka celotna kozmologija je povsem drugačna od evropske. To pomeni, da pridobljenih podatkov ni moč interpre- tirati v okviru zahodne optike, pač pa je treba spoznati celoten etnografski kontekst, ki vključuje jezik, način simbolizacije itd. ter šele nato izrekati interpretacijske sodbe o univerzalnih lastnostih človekovi duhovnosti. Bistveno za psihologijo je, da bi te ugotovitve morala upoštevati pri izdelavi svoje metodologije. 76 Zaklju~ek Proučevanju vedenja je treba postaviti tudi epistemološke meje, kar v prvi vrsti pomeni, da se morajo določiti spe- cifični kriteriji za pridobivanje in primerjavo podatkov v različnih kulturah. Temu načelu naj se podredi sama te- oretska zasnova proučevanja in metodologija postopanja (merjenja vrednot, vzorcev razmišljanja itd.). Pravkar povedano pa znanstveni diskurz opozarja na rela- tivnost zahodnih opredelitev vedenja in telesa. Preko plu- ralizma različnih pogledov na vedenje v zahodni znanosti postane očitno, da v primeru vedenja kot telesa abstraktna realnost in duhovna kategorija vplivata na njuno forma- cijo. Podobno velja tudi za percepcijo lastnega telesa: realnost ponudi določeno število interpretacij percepcije tega objekta, ki znotraj kulturnega konteksta vplivajo na ravnanje subjekta in preko tega posredno formirajo nje- govo lastno telo. To ravnanje je manifestno preko realne