OZ 2008/3

M T 103 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 razsežnosti telesa, čeprav je motivirano preko duhovno posredovanih kulturnih pravil. Četudi zveni protislovno, se zdi, da je percepcija lastnega telesa odvisna od prepričanj in predsodkov subjektov, ki so skladni z vednostjo o telesu v lastni kulturi. Subjekto- vo postopanje z lastnim telesom je v veliki meri odvisno od mentalnih kategorij, prenesenih skozi socializacijo. Fantazmatični svet, zgrajen na podlagi kulturnih pravil, je prepreden s pomeni konstruirane realnosti. Ker te ka- tegorije pomensko sovpadajo, morda lahko upravičeno trdimo, da vedenje in telo determinira kultura s svojimi pravili. Opombe 1 Berger in Luckmann, 1966; Keller, 2005. 2 Gre za teorije s področja psihoanalize, kulturne antropologije in sociologije. 3 Gre predvsem za psihiatrijo in psihologijo. 4 Morda je treba na tem mestu opozoriti na nedoslednost, ki vlada v opredeljevanju vedenja. Že Weber je uvedel razliko med veden- jem in ravnanjem, pri čemer je ravnanju pripisal zavestni karakter, vedenju pa povezavo s telesnostjo oziroma neverbalno komunika- cijo (Knoblauch, 2005: 107). Kasneje je Alfred Shütz tako opre- deljeno vedenje uvrstil v ravnanje, saj je telesna ali gestikularna komunikacija vendarle simbolno opredeljena (prav tam: 108). Tukaj pa ne gre za razlikovanje med verbalnim in gestikularnim ravnanjem, temveč za razliko med zavestnim in nezavednim ravnanjem. Prav tako ne bomo ločevali med pojmoma “ravnanje” in “vedenje”. Vprašanje je torej, ali je vedenje samo navzven vidno ravnanje, ali njegova definicija vključuje tudi mentalne operacije posame- znikov, ki niso priobčene javnosti, temveč se izražajo v nekih drugih “manifestnih” dejanjih, namreč v sanjah. Ob predpostavki, da so sanje simbolno urejene, kot trdi psihoanaliza (prim. Freud, 1900; Lacan, 1966), je tudi ta del psihične aktivnosti subjekta mogoče uvrstiti v širok pojem vedenja, ker je sanje mogoče anali- zirati preko lingvistične in bolj specifično strukturalne metodolo- gije. Prav iz tega razloga pa so omenjene razlage zanimive tudi za sociologijo. 5 Najprej je opisan pomen jezika za družboslovne pristope glede pojma realnosti za strukturalno metodo in sociologijo vednosti je. V nadaljevanju je jezik obravnavan na subjektovem nivoju, pre- dvsem njegov pomen pri tvorbi telesnega simptoma (prim. Freud, 1895; Miller, 1984; Danzinger, 2001). 6 Kot s Freudom pritrjuje Althusser, simbolni ideološki okvir že pred trenutkom rojstva vkalkulira otrokov prihod na svet, kot potomca rodbine ali dveh subjektov in ga kot subjekt že vnaprej precej natančno definira: “Vnaprej je domenjeno, da bo nosil Ime svojega Očeta, da bo imel torej njegovo identiteto in da bo nena- domestljiv. Še preden se otrok rodi, je vselej-že subjekt.” (Althus- ser, 1970: 77) 7 Privzemam Sapirjev pojem “posameznika kot nosilca kulture” (Sapir, 1994: 50), ki s svojim vedenjem, aktivnostjo in s tem manifestacijo kulturnih vzorcev dejansko kulturi daje življenje, ji omogoča, da obstoji. 8 Seveda ne poljubno, glede na to, katero izbere, temveč je to do- ločeno z naključjem, v katero družbo se bo subjekt rodil in tako skozi inkulturacijo postal njen član. 9 Ob tem prim. Tylorjevo definicijo kulture, ki procesom učenja pripisuje prav takšno moč nad subjektom: “Kultura je kompleksna celota, ki vsebuje znanje, vero, umetnost, moralo, zakone, običaje in katere koli druge sposobnosti in navade, ki jih posameznik pridobi kot član družbe.” (Tylor v Godina, 1998: 84) 10 Tako socializiran subjekt lahko označimo tudi kot simbolno inicii- ran subjekt. Subjekt je iniciiran v Simbolno, ko je socializiran, ko torej sprejme in internalizira družbena pravila in jih obravnava kot svoje imperative ter je njegov duhovni kategorialni aparat uskla- jen z družbeno konstruirano vednostjo. 11 Za ponazoritev naj služi Žižkovo mnenje: “V predojdipovski situ- aciji je namreč subjekt podrejen kaprici Drugega-Matere, njegova želja se reducira na zahtevo po ljubezni Matere, v podarjenem ali odklonjenem predmetu vidi izpričevanje ljubezni ali zavrnitev lju- bezni Matere, in ista matrica strukturira tudi subjektivno razmerje do preostalih ...” (Žižek, 1984: 130) 12 Ojdipov kompleks je mogoče opredeliti kot položaj, v katerem se znajde otrok na določeni stopnji svojega razvoja, ko je razpet med ljubeznijo do matere in sovraštvom do očeta. Ojdipovska situacija predstavlja nasprotovanje v odnosih v triadi mati-oče-sin. Poziti- ven odnos med materjo in očetom predstavlja oviro konkretizaciji sinove želje po materi. Tej se pridruži odnos do očeta, ki predsta- vlja v otrokovih očeh krivca za to, da ne more doseči tega cilja. Ker je mati po Freudu prvi libidinalni objekt, se otroku zdi lažje žrtvovati očeta, ki ga dojema kot ne-prvega. (prim. Freud, 1913: 284). Ojdipov kompleks pa ima konstitutiven pomen za subjektovo duhovnost: “Povsem upravičeno pravimo, da je Ojdipov kompleks osrednji kompleks nevroz in da predstavlja jedro vsebine nevroz. V njem infantilna seksualnost doseže svoj vrhunec in s svojimi posledicami usodno vpliva na seksualnost odraslih. Slehernemu človeškemu novincu se zastavlja naloga obvladovanja Ojdipovega kompleksa; kdor tega ne zmore, pade v nevrozo.” (Freud, 1905b: 103). Tudi Žižek poudarja pomen iste socializacijske situacije, ko subjekt trči na prvo zunanjo omejitev. Ta družbena omejitev ni več razumljena seksualno kot pri Freudu, kjer je enačena s prepovedjo incesta, temveč gre za “poseg Zakona” ali družbenih omejitev: “Z integracijo očetovskega Zakona pa se subjekt iztrga tej podre- jenosti, kaprici Drugega, dobi “notranjo samostojnost”, odpre se mu razsežnost želje, ki ni več ujeta v mrežo dualnega razmerja do materinskega drugega, Drugi, ki ga zdaj opredeljuje /.../, [je] Drugi kot sam univerzalni zakon.” (Žižek, 1984: 130) 13 Enako binarno pozicijo izraža tudi dojemanje realnosti pri osebah z “motnjami hranjenja” (prim. Kovačič, 2007: 196–207). 14 Moralo je mogoče razumeti kot zbir temeljnih družbenih pravil, ki regulirajo vedenje znotraj družbe. 15 Seveda ne gre za izbiro privzeti in se morda odločati o tem, ka- tere norme bi in katerih ne bi privzel, temveč gre za neke vrste vsiljeno izbiro, ki jo posamezniku narekuje družba (prim. Godina, 1986a, 1986b; Hurrelmann, 1980, Fromm, 1960; Danzinger, 2001).