OZ 2008/3

104 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 16 Gre za pojmovanje, ki ga nasledi in privzame tudi Fromm, ko poskuša te procese utemeljiti in razlagati v psihonalitični termino- logiji. Fromm podrobneje razdela mehanizem prenosa kolektivnih kategorij na partikularni nivo in subjektovo vedenje. 17 Kultura je v kulturni antropologiji opredeljena še širše kot “cons- cience”, pa vendar je očitno, da želi definirati isto bitnost: celoto učljivih pravil, ki določajo moralni kontekst in spekter ravnanja subjektov. Poudariti je treba, da pojem kulture vključuje tudi kate- gorijo, ki ji je Durkheim pripisal poseben status, namreč religijo. Ta je v sociologiji poslej razumljena kot poseben predmet pro- učevanja in zato ločena od drugih družbenih pojavov, saj gre po Durkheimu za “osredotočenost na sveto” (Moore, 1996: 81). Vse prepogosto so sociologi pozabljali, da je odnos do svetega eden temeljnih odnosov subjektov do družbe in predstavlja bistven del kulturnih pravil, o katerih želi sociologija izrekati znanstvene sodbe. Odnos do svetega je del kulture, zato je analiza svetega hkrati analiza kulturnega elementa, ki tvori del širše kozmologije, Simbolnega. Pri Durkheimovi analizi svetega v “elementarnih oblikah religioznega življenja” (1912) gre dejansko za analizo kulture preko pojmovanj svetega v različnih kulturah. Kar Durk- heim na primeru svetega imenuje “kolektivne reprezentacije” (angl. representations collectives ), Freud imenuje predstave (nem. Vorstellung ) in ustreza enemu segmentu kulture. 18 Socializacija in edukacija sta tudi pri Durkheimu razumljena kot “procesa, preko katerih se posameznik nauči pravil določene skupine v družbi” (Durkheim, 1922: 71). 19 Pomen osebne biografije se je antropologija že naučila ceniti, saj tako imenovane “življenjske zgodbe”, življenjepis in spo- mini določenega predstavnika posamezne kulture, ki ga zapiše in komentira antropolog, že dolgo veljajo za legitimno monografijo o opravljenem terenskem delu. 20 Tako Bourdieu navaja primer biografskih opisov velikih umetni- kov, ki so po svojem vedenju in mišljenju odstopali od uokvirje- nega vzorca normalnih vedenj v določeni kulturi: “Nedvomno so sistematični opisi življenjskih poti velikih umetnikov in mislecev /…/ pripomogli k razlagi, zakaj je prišlo do nekaterih odstopanj, ki jih ne more preprečiti še tako zakoreninjena šolska indoktri- nacija.” (Bourdieu, 1970: 157) Zato je subjektovo vedenje treba proučevati kot vmesno kategorijo med občim in individualnim, saj tisto, kar vpliva na posameznika, ne rezultira nujno v praksi. 21 H kritiki in slabostih teorije racionalnega odločanja prim. Matjaž Kovačič: Hollisova zavestna racionalnost proti “iracionalnemu” nezavednemu, Dialogi, 2003/9, str. 29–40. 22 Ob tem velja opozoriti na omenjeno analogijo med Durkhei- movim pojmom “kolektivne zavesti” in pojmom kulture (prim. Bohannan, 1960) ter predvsem na Tylorjev pojem kulture, ki predstavlja definitorično opredelitev tega termina za kulturno an- tropologijo (prim. Godina, 1998: 84). Ob tem prim. tudi Webrovo pojmovanje zahodne družbe v sociologiji, ki poudarja razlikova- nje med posameznimi “pojmovnimi sistemi” v različnih družbah (prim. Weber, 1904: 82; Đurić, 1986: 67), še posebej pa različne antropološke študije na temo pojma kulture (prim. Clifford, 1986; Geertz, 1973; Kluckhohn, 1952). 23 Za pomen jezika v Sapirjevem pojmovanju kulture in mišljenjske procese posameznika kot njenega nosilca prim. Sapir, 1949. 24 Fromm pojmuje zavest kot funkcijo, torej jo lahko razberemo na ravni družbe in na ravni posameznika kot dve premeni iste bit- nosti. Vpliv družbeno konstruirane realnosti je ključen za posa- meznika, saj interpretacija Realnega tvori zavest in s tem njegovo percepcijo sveta. Tako je “zavest povprečnega človeka v glavnem lažna zavest, ki sestoji iz fikcij in iluzij ter mu onemogoča, da se zaveda stvarnosti” (Fromm, 1960: 234). 25 Spoznavni načini in načini logičnega sklepanja, ki so zmeraj kul- turno specifični, predstavljajo del sistema vednosti (prim. Fromm, 1960: 227; Berger in Luckmann, 1969: 46; Suzuki, 1960). 26 Prim. Žižek, 1982: 268–78; Berger in Luckmann, 1966: 67; Sapir, 1949: 162. 27 Pri tem je ključnega pomena, da upoštevamo Frommovo pripom- bo, da “pojma zavestno in nezavedno označujeta funkcije in ne mesta ali vsebine” (Fromm, 1960: 254). To velja poudariti zaradi konotacije, ki jo ta pojma vzbujata v laičnem kontekstu. Fromm namreč z njima operira zelo podobno kot na primer Durkheim s kolektivno in individualno zavestjo v kontekstu njegovega razu- mevanja človeka kot “homo duplexa” (prim. Durkheim, 1914: 152; Ritzer, 1996: 100). 28 V tej razpravi je pojem konformnosti uporabljen v sociološkem, torej v Durkheimovem smislu, le da je njegov koncept razširjen in podkrepljen še z nekaterimi psihoanalitičnimi koncepti in kate- gorijami (prim: Fromm, 1960; Freud, 1900, 1920, 1924a; Miller, 1984; Žižek, 1982). 29 Sankcioniranje nekonformnih posameznikov je na zahodu prepuščeno bodisi institucijam (pravo in sodna oblast ter kazno- valne institucije, kadar gre za hujše oblike nekonformnosti). Za določene oblike vedenja pa je na subjektovem nivoju sankcija družbena kategorizacija takšnega vedenja kot “vedenjske motnje” (psihologija) ali “duševne bolezni” (psihiatrija), kar pomeni, da je subjektu prepuščeno, da “znori” na družbeno dovoljen način (prim. Deverux, 1977) in tako to obliko vedenja ponovno kon- formno prilagodi realnosti. 30 Temu pojmu sta pogosto dodana atributa “fantazmatična” ali “subjektivna” (prim. Žižek, 1982; Berger in Luckmann, 1966, ter Freud, 1924a, 1927; Miller, 1984). 31 To za sociologe postane možno, ko se uporabi tukaj opisana metoda, ki omogoča strukturalno interpretacijo Freudovih misli, s tem da nadomesti “organsko” z “družbeno” terminologijo. 32 Opisana je relevantnost sanj kot mentalnih operacij za analizo vedenja posameznikov (prim. Freud, 1900; Lacan, 1966; Žižek, 1982). 33 Prim. Žižkovo razumevanje fantazme (Žižek, 1982; Žižek, 1988) in o podobnem statusu, kot ga pri Bergerju in Luckmannu uživa tako družbena kot subjektivna realnost (Berger in Luckman, 1966: 29). 34 Travmatska izkušnja pomeni nastop dogodka, ki ni anticipiran v simbolnem svetu subjekta in zato povzroča občutek groze. Pojem travme je opredeljen (prim. Deverux, 1977: 32). Pojem “travmatske izkušnje” je mogoče primerjati s pojmom “vdora Realnega” pri Lacanu (prim. Žižek, 1991: 283), saj pri obeh gre za nastop nesimboliziranega dogodka. 35 Ta mehanizem je v sodobni psihonalitični literaturi označen kot “Objektkonstanz” in pomeni sposobnost subjekta (otroka), ohran-