OZ 2008/3

106 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 odpuščanje svoje starše, se obleče v pražnjo obleko in se podvrže seriji predpisanih postopkov, preden začne svojo morijo. (7) “Vin- digo” pri Algonkinih s severa (prav tam: 333), ko nekateri člani te kulture mislijo, da jih je od znotraj pojedla pošast “vindigo”, kar je povzročilo, da so tudi sami postali prav ta pošast. 54 Celo do te mere, da ga sama kultura v okviru znanstvene vednosti označi kot psihično bolnega, četudi subjekt zgolj na neki speci- fičen način povezuje povsem regularne kulturne kategorije, jih upošteva in se dejansko vede, kot od njega pričakuje simbolni red. 55 Zato je simptom potreben kot ventil, skozi katerega subjekt najde svojo povezavo z občo realnostjo in mu sploh omogoča preživetje v tej simbolni mreži. Nič čudnega torej, da psihoanaliza definira simptom kot “rešilno bilko za nevrotika” (prim. Freud, 1917). 56 Kot motnje so klasificirane s strani medicinskega (natančneje psihiatričnega) diskurza, saj gre za klasifikacijo, ki upošteva predvsem pozitivistične momente (telesne iregularnosti) pri defi- niranju tega pojava (prim. Hudolin, 1984). 57 Z izjemo psihologije, ki svoje sodbe o atipičnem vedenju uteme- ljuje na podlagi pozitivistično izmerjenih organskih sprememb na telesu subjekta, ki spremljajo njegovo vedenje. Kljub temu je psihologija del družboslovnega korpusa znanosti. Analiza prouče- vanja vedenja v psihologiji je opisana v naslednjem podpoglavju. 58 Po navedbah psihiatričnega diskurza lahko celo dvomimo v opre- delitev psihiatrije kot znanosti, saj “psihiatrija še nima čvrste znanstvene osnove” (Kaličanin, 2002: iv). 59 Pristop, ki omogoča mnogo širše ukvarjanje z vedenjem in ki ima za predmet dejansko vedenje, torej njegove manifestacije in odstopanja od kulturno standardiziranih vedenj, je psihoanaliza. 60 Mnenje psihiatra je namreč relevantno mnenje, ki ga upošteva pravo – vednost, ki sebi in tako tudi psihiatriji zagotavlja legitim- nost znotraj zahodne družbe. Tudi pravo deli s psihiatrijo predmet proučevanja: vedenje, ki je klasificirano kot družbeno nedopustno in kot tako opredeljeno v kazenskem zakoniku. Kazenski zakonik predstavlja kodeks vedenja, saj so vsa dejanja oziroma modu- si vedenja v različnih kontekstualnih situacijah, ki so v njem vsebovani, klasificirani kot “kazniva dejanja” in sankcionirani s strani državnih represivnih aparatov. Kadar se pojavi vprašanje o vzrokih za določeno pravno sankcionirano vedenje, ki ga pravo imenuje “prištevnost”, preide pristojnost na psihiatrijo. Ta lahko s svojim mnenjem označi neko osebo kot prištevno, neprištevno ali zmanjšano prištevno, kar vpliva na stopnjo njene odgovornosti pred zakonom ter posledično na sankcijo, ki jo predpiše zakon (oziroma zakonodajni organ) in določi sodišče (zaporna kazen, zdravljenje v psihiatrični ustanovi). Pravo in medicina se torej vzajemno upoštevata predvsem v institutu “izvedenskega mnenja medicinske stroke”, ki je legitimen in legalen institut v evropski kulturi. 61 Norce so vse kulture starega sveta poskušale umakniti iz javnega življenja družbe, jih marginalizirati. Zato v arabskem svetu že zelo zgodaj izumijo ustanove, azile, zavetišča, ki jih locirajo daleč stran od mest in ljudi. Prvi špitali se pojavijo že okoli leta 700 n. š. v Bagdadu, okrog leta 800 n. š. v Kairu in leta 1270 v Dama- sku. V Evropi je nastanek azilov po arabskem zgledu kasnejšega datuma: prvi se pojavi v Metzu leta 1100 n. š., v Braunschweigu leta 1224, v Kölnu leta 1292 in v Uppsali leta 1305 (Foucault, 1961: 15; Shorter,1997: 4). Z razliko, da so v arabskih bolnišnicah imeli poleg zavetišča še redno zdravniško službo z apotekami in oddelki, v evropskih špitalih pa so to zgolj kraji, kamor so norci in drugi hodili umirat (Gleisinger, 1954: 114; Shorter, 1997: 7). 62 Špitali so v tedanjem času združevali funkciji, ki ju danes izvaja- ta zapor in psihiatrična klinika (prim. Foucault, 1961, 1975). 63 Ta razprava se omejuje predvsem na način klasifikacije vedenja kot mentalnih bolezni v okviru medicinskega diskurza. 64 Takšno je stališče v okviru antipsihiatrije (prim. Filipović, 1990: 23). 65 To dokazuje tudi uspešnost pristopa s pogovorno tehniko psiho- analitične terapevtske metode, kaže tudi na praktično uporabnost in učinkovitost pogovora in s tem vplivanja na psihične procese preko jezika. Ta izhaja iz povsem drugih epistemoloških temeljev percepcije človekove duševnosti in telesa kot medicinski diskurz, namreč družbenih. 66 Psihologijo lahko v najširšem smislu pojmujemo “kot znanost o vedênju” (Bock, 1999: 1). 67 Medkulturna psihologija je po svoji zastavitvi od vseh psiholoških ved najbližja kulturni antropologiji, saj je njeno polje proučevanja človekovo vedenje in duševni procesi v različnih kulturah. Obe omenjeni znanosti delita interes proučevanja vedenja subjektov v nekem socialnem okolju, kot to velja tudi za sociološko razi- skovanje. Tudi kar je bilo povedanega o psihoanalizi, spada v ta kontekst. Edina razlika med psihologijo in drugimi znanostmi je, da okvir raziskovanja predstavlja družbena kategorija, namreč kulturno okolje, sam predmet proučevanja pa je percipiran kot univerzalna razsežna stvar – človeški organizem. 68 Rorchachov test sestoji iz 10 kart, na katerih so odtisnjeni madeži črnila nedifiniranih oblik. Testirancu so zmeraj pokazani v ena- kem vrstnem redu, ta pa opiše, katere oblike in stvari prepozna na posameznik kartah (Barnouw, 1985: 275). 69 Seveda je tukaj na delu velika mera interpretativnih postopkov, ki predpostavljajo, da je možna ena ali vsaj omejeno število možnih razlag določene razporeditve ali vrednosti podatkov (prim. Weber, 1986; Bourdieu, 1997). 70 Testiranec dobi tri pravokotne liste in svinčnik; prvega, na kate- rega naj nariše hišo, predenj položijo horizontalno, ostala dva za drevo in osebo pa vertikalno. Oseba lahko briše in popravlja, kolikor želi, in si za risbo vzame poljubno časa. Po koncu risanja ji postavijo še 64 vprašanj (Barnouw, 1985: 317). 71 Le-te beležijo, evidentirajo za fiziko relevantne podatke (elektro- magnetno valovanje možganov, spremembe v srčnem utripu itd.), ki so merljivi v fizikalnem kontekstu definiranih vrednosti (število udarcev srca na minuto, električna prevodnost itd.). Enako velja za diagnostične aparate v medicinskem diskurzu (prim. tretje poglavje). Te naprave so elektroencefalograf (merjenje ojačanih možganskih valov), elektrokardiograf (srčni utrip), pnevmograf (hitrost, ritem in globina dihanja) in mnoge druge (prim. Musek, 1997). 72 Pojmovanje možganov kot centra duše(vnosti) je stara antična ideja. Gre za biološko in fiziološko razumevanje duševnosti, ki se je začelo s Hipokratovo in Galenovo anatomijo in se ohranilo vse do danes. Možgani tako pri hipokratu kot tudi pri Galenu ostanejo center duševnih bolezni (Gleisinger, 1954: 83;