OZ 2008/3

UVODNIK Jesen je čas številnih knjižničarskih konferenc, med katerimi pa letos ni Cobissove konference, kar so mnogi opazili in nejeverno povpraševali po njej. Obseg, do katerega se je razvila, in omejeni viri so IZUM-u narekovali odločitev o prehodu na bienalna srečanja. Vsekakor pa je za organiza- torje lepo doživetje, da toliko ljudi iz različnih držav pogreša njihovo prireditev, kar je tudi znak, da se je že izoblikovala nevidna mednarodna skupnost “Cobissovcev”, ki zna biti zelo pomembna pri razvoju in širitvi sistema. Tudi sicer so knjižničarske konference zelo koristne prireditve, ki veliko doprinesejo k profesio- nalni rasti osebja v knjižnicah. S to ugotovitvijo prav nič ne zmanjšujemo pomena knjižničarskih “šol”, pač pa vidimo konference kot obliko “samoizobraževanja” in javne promocije poklica in stroke. Lahko bi naredili primerjavo s slovenskim učiteljstvom, ki se je dvignilo iz boleče podre- jenosti prav po zaslugi pedagoških konferenc, prvič dovoljenih s “šolsko ustavo” iz sedemdesetih let 19. stoletja. Te konference so spodbudile nastanek strokovnih časopisov, založb, ustvarile po- vezave s svetovno pedagogiko, povečale ugled učiteljskih šol itd. Ko je bil ustanovljen prvi uni- verzitetni pedagoški študij, smo Slovenci že imeli vrsto uveljavljenih pedagoških strokovnjakov in izoblikovan pedagoški poklic, ki je v okolju že nekaj pomenil. Posebej razveseljivo je, da na knjižničarskih konferencah močno narašča število aktivnih udele- žencev. V tem ne vidimo zgolj krepitve samozavesti knjižničark in knjižničarjev, ampak je izza tega neko konkretno dogajanje v knjižnicah, ki je dovolj inovativno in odmevno pri uporabnikih, da je vredno javne strokovne predstavitve. Naglo narašča “zaloga” primerov dobre knjižnične prakse, iz katere lahko črpajo vse knjižnice. In vse se s tem čutijo izzvane, da bi tudi same prispe- vale svoje inovacije. Brez konferenc bi težko prišlo do takega pozitivnega učinkovanja, ki bistve- no prispeva h “konkurenčnosti” našega knjižničarstva. Žal pa so učitelji takšno izkušnjo v največji meri opustili, kar nedvomno povečuje dvome o tem, ali je naša šola na pravi poti ali ne. Pri razvo- ju knjižničarstva takšnih dvomov domala ni in precej natančno vemo, katera pot vodi naprej. V tej luči je treba ceniti organizatorje knjižničarskih konferenc, še posebej tiste, ki se tega lotijo poleg svojega rednega dela, žrtvujejo svoj čas in znanje ter se v za nevladne projekte neprijaznih finančnih razmerah podajajo tudi v gmotna tveganja, ali se bo prireditev “izšla”ali ne. Na koncu pa smo vsi skupaj bogatejši za neštete strokovne publikacije, nova spoznanja, koristne strokovne naveze in prijateljstva, česar brez konferenc ne bi bilo. Ni posebno odkritje, da je pogostnost in kakovost izmenjave strokovnih dognanj in izkušenj od- ličen kazalec vitalnosti in relevantnosti stroke. V znanosti so vodilne tiste discipline, katerih pri- padniki so povezani v “invisible college”, nevidne kolidže; tudi svetovni splet je nastal prav za ta namen. Po drugi strani je “raztepenost” neke stroke zgovorno znamenje njene obrobnosti in neper- spektivnosti. Knjižničarji se očitno imajo o čem pogovarjati, kar govori o dobrem zdravju njihove stroke. Daleč od tega, da bi to pomenilo odsotnost resnih strokovnih dilem in velikih razvojnih izzivov, a če je stroka “zbrana”, bo temu kos! Strokovni časopis Organizacija znanja z zanimanjem spremlja strokovna srečanja na knjižničar- skem in informacijskem področju, kar je razvidno iz močno zastopanih poročil v sleherni številki. K sodelovanju v tej rubriki vabimo tudi nove sodelavce. Franci Pivec