OZ 2008/3

M 89 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 mreč sistem realnosti in vednosti, v drugi skupini razlag pa se causa vpisuje v “res extensa”, ki vpliva na subjekto- vo vedenje. Vedenje se tako kaže kot neko vmesno polje med duhom in telesom, kajti glede na obravnavane teorije vedenja lahko vsaka od teh dveh bitnosti s svoje strani vpliva nanj. V nadaljevanju bodo najprej opisane teorije, 2 ki zasto- pajo kogitativno smer kavzalnosti, da namreč duhovne bitnosti, kot so sistem vednosti in realnosti, motivirajo in definirajo subjektovo vedenje. Pri tem bo posebna pozor- nost posvečena vedenju, ki je ožje povezano s telesom, kot so telesne tehnike in simptomi, ki se izražajo na telesu ali jim telo predstavlja objekt. Nato bodo predstavljene teorije, 3 ki zastopajo obratno smer kavzalnosti, namreč vpliv telesnih oziroma organskih bitnosti na subjektovo vedenje. Pri teh gre za sklicevanje na naravne zakone, ki obvladujejo človekov organizem, so temu organizmu imanentni in preko organskih funkcij obvladujejo ravna- nje predstavnikov človeške vrste. KOGITATIVNE RAZLAGE VEDENJA Ključno vprašanje pristopov, ki družbeno konstruirani vednosti pripisujejo moč vpliva na posameznikovo ve- denje, je, na kak način se družbene duhovne kategorije prenesejo na subjekt, torej v njegov mentalni kategorijski aparat? Predpostavka pri tem je, da subjektova duhovnost regulira vedenje, ki ga manifestira telo. Teorije, ki želijo zagovarjati to smer kavzalnosti, morajo najti podobnosti med odnosi v kolektivni sferi vednosti in realnosti ter v individualni oziroma subjektovi vedenjski sferi. S tem bi dokazale relacijo med splošnimi in individualnimi kategorijami realnosti in tako posredno njihov pomen za stvarnost, saj je vedenje zmeraj vpisano v red razsežne- ga. 4 Socializacijska teorija Širok spekter ravnanja, ki ga ima posameznik na voljo, je omejen najprej fiziološko in nato družbeno. Glede na to, da obstoji mnogo različnih ravnanj, ki so lahko v raz- ličnih družbenih okoljih povsem različno kategorizirana, je moč sklepati na vplivnost tovrstnih kolektivnih de- javnikov. Na prej omenjeno vprašanje, kako oziroma na kakšen način pride do prenosa kategorij kolektivitete na partikularni nivo, ponuja odgovor socializacijska teorija (prim. Hurelmann, 1980). Za konstrukcionistično razla- go družbe prav socializacija predstavlja ključni operator prenosa konstruirane vednosti in realnosti na subjekt. Po Bergerju in Luckmannu so procesi socializacije tisti procesi družbene intervencije, ki posameznika vpnejo v simbolno mrežo realnosti. Vsak predstavnik vrste homo sapiens lahko postane član katere koli družbe: “Posamez- nik se ne rodi kot član družbe, član družbe šele postane.” (prav tam: 121) Ta vseobsegajoči vpliv družbe na subjekt implicira proces socializacije, ki skozi učenje omogoča človeku privzemanje katere koli simbolne mreže. Seveda pri tem sprejemanju ne gre za poljubno izbiro posamez- nika, temveč za nujnost, ki je njemu objektivna (prim. Godina, 1986). Ključnega pomena pri prenosu družbenih pravil na posameznika po Bergerju in Luckmannu igra vednost: “Vednost se v procesu socializacije prenaša na naslednjo generacijo in se s tem internalizira kot subjek- tivna realnost.” (Berger in Luckmann, 1966: 68) Za proces socializacije so zadolženi sami člani te kulture, ki že obvladajo specifično množico vednosti. Posamezni- ki (socializanti) že obvladajo vednost, ki so se je priučili v času svojega življenja, se reproducirajo in to vednost posredujejo dalje svojim potomcem (socializandom). Socializacija se odvija v ozkem družinskem in širšem družbenem okolju in tako predstavlja proces celotne interakcije posameznika z okoljem (prim. Hurrelmann in Ulich, 1980; Godina, 1985). Individuum kot biološko organizirana bitnost v določeni družbi potrebuje speci- fične tehnike za preživetje in tehnike komunikacije za sporazumevanje med posamezniki v družbi; potrebuje torej elementarno oz. kategorijsko znanje, ki ga prejme z učenjem in interakcijo z okoljem preko jezika. 5 Pri pro- cesu učenja kulture se internalizirajo tudi pravila, ki omo- gočajo subjektu razumevanje njegovih lastnih doživetij. Posameznik svoje izkušnje kategorizira v okvirih simbol- nega sveta: “Simbolni svet zagotavlja red v subjektivnem pojmovanju posameznikovega življenjskega izkustva. Izkustva, ki pripadajo različnim področjem realnosti, se namreč integrirajo v isti zaključen pomenski svet.” (Ber- ger in Luckmann, 1966: 93) Prav zaradi tako fundamentalnega vpliva kulture ob samem začetku posameznikovega življenja se subjekt skozi leta socializacije v določenem okolju oblikuje po kulturnih standardih. Človek tako prevzema dve vlogi: do rojstva je predvsem organizem, podvržen zakonom nara- ve, s trenutkom rojstva pa postane objekt kulture. Učenje teh pravil poteka preko verbaliziranih izkušenj in vklju- čuje tako regularne kot iregularne prakse, ki predstavljajo okvir za posameznikovo vedenje. Ta konformnost je tako osebnostna kot telesna ter je tudi družbeno in subjektivno nujna. Slednje je moč opaziti prav skozi proces sociali- zacije, ki je naravnan kot obojestranski interes družbe in posameznika. Ker je vsaka družba zainteresirana za svoj kontinuiran obstoj skozi čas, teži k temu, da posameznike socializira v neki zaključen svet pomenov, ki so zanjo funkcionalni (prim. Godina, 1985). Na subjekt proces socializacije operacionalno začne delovati takoj ob rojstvu, katego- rialno pa že prej. 6 Subjekt nima druge razlage sveta in je prisiljen razumeti stvari na kulturno specifičen način.