OZ 2008/3

90 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 Tudi zanj je konformni pristanek na realnost funkciona- len; družba ga namreč opremi s tehnikami preživetja v njegovem življenjskem okolju (znotraj te družbe). Vsako odstopanje od teh utečenih kulturnih vzorcev je disfunk- cionalno tako zanj kot za družbo (prim. Godina, 1985: 392–403). Izguba vsakega člana za družbo pomeni manj potencialnih “nosilcev kulture”, 7 kar pomeni manjšo mož- nost za njeno ohranitev. Za posameznika pa pomeni od- klon od konvencionalnih pomenov, ki jih delijo vsi člani “pojmovnega sistema”, in s tem nevarnost, da se, vpeljan v svet določenih pomenov, izgubi v pluralnosti Realnega. Zdi se, da je nevarnost disfunkcionalnosti za družbo večja kot za posameznika, saj je njena interpretacija realnega sveta stvari zgolj ena od možnih, posameznik pa je lahko socializiran v vsako od njih. 8 Prav zaradi tega je družbena struktura rigorozna in totalitarna ter posamezniku ne do- pušča dispozitivnosti glede kategorij, pomenov, pravil vedenja, zavestnega mišljenja itd. Ta kategorična narav- nanost družbe je seveda funkcionalna (Godina, 1986a; 1986b). Kozmologija se preko procesa socializacije posreduje subjektom, ki v tej kulturi živijo. Le-ta pa je ključnega pomena, saj se znotraj interakcije, namreč skozi “uče- nje kulturnih pravil”, fiksirajo centralni mehanizmi, ki konstruirajo realnost. Vse te mentalne lastnosti in spo- sobnosti, ki jih subjekt internalizira ali “pridobi kot član družbe”, 9 so pridobljene v tem procesu. Naslednja značilnost socializacije je “bipolarnost” (Go- dina, 1985). Pomembna je tako za posameznika kot za družbo. Posamezniku ponuja mehanizme preživetja in njegovo individualno učlovečenje, družbi pa zagotavlja njeno kontinuiteto (prim. Godina, 1985: 394). V tem raz- merju je pomemben še en vidik; posameznik je v odnosu do družbe podrejen. Družba namreč s socializacijo nad njim izvaja represivno učenje pravil. Celoten proces so- cializacije ima tako značaj represivnosti, posameznik pa predstavlja tisti element, katerega interesi se morajo zme- raj podrejati družbenim (prim. prav tam). Tukaj ne gre za nekak altruizem, pač pa za čisto funkcionalnost – družba mora namreč vsiliti svoje interese zavoljo lastne repro- dukcije. Iz tega razloga družba zahteva neko uniformnost, podrejanje pravilom, ki jih nato morajo izvrševati ravno posamezniki kot člani družbe. Subjektom se zdi upošte- vanje zahtev družbe povsem normalno in samoumevno, 10 saj skozi socializacijo to zahtevo razumejo kot svojo željo (prim. Fromm, 1960: 229). V okviru psihoanalitične teorije socializacije velja na tem mestu omeniti pomen prvega objekta nege za subjektovo duhovnost. Freud poudarja, da je v socializaciji mati ključnega pomena tako za izbiro objekta kot za identifika- cijo, ki sta poleg Ojdipovega kompleksa dve temeljni fazi tega procesa. V Freudovi zgodnji fazi, kjer se po njego- vem mnenju temeljni mehanizmi duhovnosti subjekta for- mirajo okoli seksualnosti, poudarja pomen matere, kajti “pravimo, da ima človek dva izvorna seksualna objekta: sebe in žensko, ki skrbi zanj” (Freud, 1905b: 50). Ta opredelitev v psihoanalizi ne velja zgolj v polju subjekto- ve seksualnosti, temveč se kasneje z Lacanom in Žižkom razširi na celotno duhovnost posameznika, predvsem v odnosu do družbenih omejitev. Žižek izpostavi pomen aktivnosti matere kot tiste dejavnosti, ki ureja subjektovo dojemanje realnosti. Mati ali “prvobitni Drugi” (Žižek, 1984: 12) torej v psihoanalitični različici teorije socializa- cije predstavlja univerzalni aparat zadovoljevanja . Prav mati ekonomijo potrebe spremeni v subjektovo željo. Z zornega kota subjekta je vsemogočnost in “samovolja” Drugega tista, ki odloča o doseganju subjektovega ugod- ja, kajti “Drugi je namreč tisti, ki lahko zadovolji potrebo, ki nam objekt zadovoljitve lahko dá ali nam ga odvzame, ki nam lahko prepreči dostop do objekta.” (Žižek, 1984: 14) Subjekt je torej postavljen v popolno odvisnost od svojega objekta nege. V permisivnem modusu socializa- cije to sploh ne predstavlja težave za otroka, saj je njego- vim zahtevam zmeraj ugodeno s strani velikega Drugega. Tako se subjekt navadi funkcionirati v omnipotentnem okolju, v diadi otrok – mati, kjer so vse njegove zahte- ve uslišane. 11 V ta narcistični svet pa zarežejo družbena pravila, ko subjekt vstopa v fazo odraslosti. V tej fazi so ključnega pomena družbene omejitve, ki posežejo v subjektovo omnipotentno okolje in ustvarijo “Ojdipovsko situacijo”. 12 Nastop teh omejitev za odraščajočega posa- meznika Žižek imenuje “poseg Zakona”: “Pred posegom Zakona se ‘prvobitni Drugi’, Mati, subjektu prikazuje kot vsemogočni Drugi, subjekt je za zadovoljitev svojih potreb povsem odvisen od (samo)volje, od ‘kaprice’ tega Drugega. Z nastopom Zakona pa subjekt izkusi, da je sam ta Drugi – Mati – že podvržen nekemu zakonu, da se podreja očetovski Besedi; nastop Zakona torej ‘obrzda’ vsemogočnost in samovoljo Drugega, podredi ga nekemu ‘absolutnemu pogoju’.” (Žižek, 1984: 12) Najtežja naloga za subjekt je uskladiti razkorak med omnipotentno in “impotentno” realnostjo: 13 v okviru prve ni nikakršnih omejitev, druga pa sestoji predvsem iz družbenih pravil, ki jih v infantilnem obdobju za subjekt ni bilo. Prav ta moment, ko nastopijo družbena pravila, zanima psihoanalizo s stališča posameznika, sociologijo pa s stališča družbe, vozlišče teh dveh pogledov pa je subjektovo vedenje, saj preko njega manifestira svoj pri- stanek na omenjene prepovedi. Družbene omejitve (pravila na kolektivnem nivoju) vpli- vajo na človeško vedenje, ki je ob vsakokratnem vedenj- skem aktu ne samo družbeno, temveč tudi subjektivno. Gre torej za vprašanje, kakšni kolektivni mehanizmi so na delu pri motivaciji posameznikovega vedenja. Razumeva- nje motivacijskih dejavnikov vedenja je mogoče iskati v