OZ 2008/3

M T 91 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 3 okviru moralnosti na kolektivnem nivoju in v okviru vesti na partikularnem. Takšna je razlaga E. Durkheima. Durkheim – kolektivna zavest in vedenje Po Durkheimovem mnenju se v posameznikovem vede- nju kaže delo morale. 14 Ker se zdi, da ljudje zelo trdno verjamejo v postavke skupne družbene morale, povsem spontano sankcionirajo vsakega kršitelja posamičnih pravil tega moralnega sistema (prim. Ritzer, 1996: 81). Zaradi sankcioniranja, ki predstavlja stalno grožnjo zuna- nje prisile, se predpostavlja, da je večina dejanj, ravnanj posameznikov v družbi, v skladu z moralo. To se doseže s procesi socializacije in moralne edukacije. To sta procesa, skozi katera se posameznik uči pravil po- sameznih skupin. Le-ta se preko obeh procesov prenesejo v posameznika oziroma jih posameznik ponotranji. Sociali- zacija in edukacija sta pri Durkheimu razumljeni kot “pro- cesa, preko katerih se posameznik nauči pravil določene skupine v družbi” (Durkheim, 1922: 71). Preko socializaci- je te norme in vrednote ter kolektivno zavest družbe po- sameznik privzame za svoje. Pri takšni zastavitvi naletimo na trk individualnega in kolektivnega, ki ju je zmeraj bilo težko združiti. Kako se lahko kolektivni normativni vzorci prenesejo v individualna stanja zavesti? Vrednote in norme so določene s potrebami družbe. Ko pa jih socializirani posameznik privzame 15 za svoje, z njimi privzame tudi potrebe družbe. Seveda ne neposredno, saj se posameznik ne zaveda povsem, da so potrebe, ki se mu zdijo njegove, v resnici potrebe in želje družbe. Tako “zmeraj, kadar deluje skladno s svojimi lastnimi normami, vrednotami, potreba- mi, deluje v resnici s potrebami družbe” (Godina, 1998: 113), in lahko dodamo: ne da bi se tega zavedal. Poleg tega “privatnega regulativa”, ki posameznika determinira od znotraj, družba nanj hkrati pritiska tudi od zunaj. Vsaka družba postavlja svoje zahteve na način, ki je posamezniku zunanji, na primer z delovanjem represivnih organov, ki so najočitnejši agent družbene represije. V neevropskih druž- bah je tista bitnost, ki posameznike “drži” od zunaj, moral- nost in predvsem običajno pravo, ki je v zahodnoevropski kulturi skoraj povsem izgubilo svoj pomen. Durkheim prikaže le indice za prenos normativnih vzor- cev kolektivitete na nivo individualitete, natančno pa tega procesa ne opredeli (Ritzer, 1996: 101). Na eni strani imamo torej družbena pravila (kolektivno zavest, skupno moralo), na drugi pa posameznika, na katerega se vtisne, prenese ta kolektivni vzorec s tem, da se transformira in postane posamezniku lasten (notranji). Prav stopnja inter- nalizacije socialne moralnosti je za Durkheima odločilne- ga pomena (prav tam: 102). Poleg zunanje kontrole, ki jo vrši družba na posameznike, je še pomembnejša tista, ki regulira od znotraj: “Kolektivna sila ni povsem zunaj nas; ne deluje na nas povsem od zunaj; ampak glede na to, da družba ne more obstajati drugače kot v in skozi posa- meznikovo zavest, mora ta sila prodreti v nas in se v nas organizirati.”(Durkheim, 1912: 240) Tako splošna moralna pravila za posameznika pred- stavljajo imperativ njegovega delovanja. Ko posameznik deluje, “ima občutek, da uboga imperativ, da izpolnjuje dolžnost” 16 (prav tam: 218). Za Durkheima je instanca, ki skrbi za moralno vedenje subjektov, kolektivna za- vest (angl. conscience collective ), ki je hkrati tudi druga komponenta nematerialnih družbenih dejstev. Kolektiv- na zavest je: “celota prepričanj in čustev, skupna vsem povprečnim članom družbe, ki formira determinativen sistem, ki ima svoje lastno življenje; lahko ga imenujemo kolektivna ali skupna zavest. Je nekaj povsem različnega od partikularne zavesti, in vendar je lahko spoznana le skozi njih /.../ je neodvisna od partikularnih pogojev, v katerih se nahaja posameznik /…/ ista je na Severu kakor na Jugu, v velikih ali majhnih mestih in različnih pokli- cih.” (Durkheim 1893: 79–80) Tako široko opredeljen pojem vsebuje nekatere elemente, ki so enaki, kot pri kulturno-antropološkem pojmu kultu- re. 17 Gre za prepričanja, ki vplivajo na vedenje subjektov in jih s tem do neke mere determinirajo. Pojem “consci- ence” lahko pomeni tako zavest kot vest ali kulturo, pri- sotno v subjektovi duhovnosti (prim. Moore, 1996: 77). Vse kategorije so pridobljene preko že omenjene sociali- zacije ali v Durkheimovem besednjaku “procesov moral- ne edukacije”. 18 Pri tem je posameznikova zavest manjša slika kolektivne zavesti, njen korelat, mikrokozmos kolektivne zavesti (Moore, 1996: 78, Bohannan, 1960: 83) in vest predstavljata moralni regulativ na partikularni ravni, ki omogoča moralno korektno vedenje. V študiji o samomoru (Durkheim, 1897) pa Durkheim pove več o razmerju med kolektivno zavestjo in konkret- nim posameznikovim vedenjem. Družbena dejstva vpli- vajo na stopnjo samomorilnosti. Durkheim si prizadeva dokazati vpliv duhovnih (za naravoslovne kriterije ab- straktnih) bitnosti na konkretne subjekte, člane družbe in njihovo opazno vedenje, ki ga sociologija lahko analizira. Durkheim se v svoji analizi samomora drži podobnih me- todoloških načel, kot jih zahteva strukturalizem, namreč analize širših družbenih relacij, v katerih se nahaja po- sameznik in ki bolj ali manj posredno vplivajo na njegovo vedenje (prim. Bourdieu, 1997; Keller, 2005). Z argu- mentacijo, ki poteka v obratni smeri vzročnosti, oporeka tedanjemu ustaljenemu diskurzivnemu prepričanju, da je samomor povsem individualen akt subjekta in po možno- sti povzročen preko disfunkcionalnosti organizma akterja. Razprava o samomoru dokazuje vpliv družbenih kategorij na individualno vedenje subjektov in torej zagovarja smer vzročnosti od duha k telesu oziroma poudarja prevlado družbenih kategorij nad telesnimi. Vedenje subjektov se