OZ 2008/4

194 ORGANIZACIJA ZNANJA 2008, LETN. 13, ZV. 4 izoblikovalo stališče, da združitev ni najboljša ideja, saj so cilji in kompetence obeh vrst knjižnic na zunaj sicer podobni, se pa v svojem bistvu zelo razlikujejo. Poleg tega mora vsaka vrsta knjižice izpolnjevati minimalne pogoje za opravljanje dejavnosti, ki jih predpisuje Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. Lani je bila v NUK-u opravljena študija Strokovna izhodišča za izvajanje knjižnične dejavnosti šolskih in splošnih knjižnic ob uporabi skupnih virov na območju, ki ga s knjižnično dejavnostjo pokriva splošna knjižnica Lenart, pa moram reči, da nas projekcija, ki je v raziskavi zapisana, ni najbolj navdušila. Zbodlo nas je pa tudi dejstvo, da pri pripravi analize ni sodeloval nihče s področja šolstva, kajti šolske knjižnice sodijo v resor Ministrstva za šolstvo. OZ : Knjižnica je jedro šole, kjer se poleg ponudbe čtiva dogajajo še številne druge zanimive reči. Bi lahko pred- stavili glavne poudarke dodatnih programov v slovenskih šolskih knjižnicah? Kuštrin Tušek: Šolske knjižnice so informacijsko, učno in kulturno središče šole. So prostor za druženje, izmenjavo informacij, neformalna srečanja, v njih se odvijajo raz- lične kulturne in interesne dejavnosti. Tu ne moremo go- voriti o dodatnih programih slovenskih šolskih knjižnic, saj je vse, kar se v šolski knjižnici dogaja, sestavni del vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka na šoli in s tem tudi sestavni del dejavnosti šolske knjižnice. V Sloveniji smo že zdavnaj presegli miselnost, da je šolska knjižnica prostor, v kateri se izposoja in vrača knjige. Naši šolski knjižničarji so mentorji različnih dejavnosti, od razisko- valnega dela, šolskega glasila, bralne značke, bralnega kluba, sodelujejo pri pripravi različnih šolskih prireditev, so koordinatorji projektov, kulturni koordinatorji, mlade uporabnike vodijo v poznavanje dela knjižnice v knjiž- ničarskih krožkih, marsikje se ukvarjajo z bibliosvetova- njem. Z vsemi naštetimi dejavnostmi (ki seveda niso vse) se šolska knjižnica vključuje v delo šole ter tako uresni- čuje cilje in kompetence – od razvijanja pismenosti, tim- skega poučevanja, sodelovalnega učenja, medkulturnosti, upravljanja z informacijami ipd. OZ : V inkluzivni šoli je treba sistematično upoštevati učence s posebnimi potrebami. Kako se v te stvari vklju- čuje šolska knjižnica? Kuštrin Tušek: V zadnjih letih se v vse nivoje izobraževa- nja vključuje vedno več otrok s posebnimi potrebami in temu se moramo prilagajati tudi šolske knjižnice. Idealno bi bilo, če bi imeli za ta namen dodatna sredstva, pa jih nimamo. Na kongresu v Radencih 2008 je bil del programa namenjen prav temu vprašanju in pokazalo se je, da šolski knjižničarji tem otrokom namenjajo veliko pozornosti pri vključevanju v dejavnosti šolske knjižnice. V Sloveniji je bilo zadnje leto napisanih oz. prevedenih kar nekaj priroč- nikov na temo knjižnica in osebe s posebnimi potrebami, ki so dobrodošli pripomočki pri našem delu. Šolska knjižnica mora najprej poskrbeti za ustrezno knjiž- nično gradivo tako za strokovne delavce kakor za otroke, ki jim bo gradivo namenjeno, in po potrebi zagotoviti tehnologijo, da se bo gradivo lahko uporabljalo. Pomem- ben je prostor, ki mora biti dostopen gibalno oviranim otrokom, kajti težko je, če se otrok ne more prosto gibati po knjižnici in uporabljati vseh njenih storitev. Zelo po- memben je osebni odnos do otroka, zato je nujno, da je šolski knjižničar seznanjen s težavo ali boleznijo, ki jo ima otrok in se za delo s takim otrokom tudi dodatno izobražuje in usposablja. OZ : Kongresi šolskih knjižnic so v vaši “režiji” res impre- sivni dogodki, ki imajo koristno povezovalno vlogo v stro- ki. Se za “Radence 2010” že nakazujejo kakšni obrisi? Kuštrin Tušek: V oktobru 2010 načrtujemo četrti kongres šolskih knjižničarjev. Če na kratko povzamem osrednje teme prejšnjih treh – na prvem smo se sprehodili od za- četka šolskega knjižničarstva na Slovenskem do izzivov v prihodnosti, na drugem smo se ukvarjali s sodobnim poslovanjem šolskih knjižnic, na zadnjem pa s programi šolskih knjižnic in razvijanjem pismenosti. Zato smo se na koncu prejšnjega kongresa nekako odločili, da bi bil čas, da se posvetimo nam samim, se pravi šolskim knjiž- ničarjem in temam, kot so formalno in neformalno izob- raževanje, delo šolskega knjižničarja, promocije našega dela, bibliosvetovanje, različni programi osebnostne rasti in razvoja. Za razliko od prejšnjih kongresov načrtujemo več delavnic in okroglih miz, manj bo plenarnega dela. Upam, da nam bo (kot doslej) k pripravi kongresa uspelo privabiti čim več strokovnjakov z različnih področij, tako da bo program kongresa zanimiv in da bomo pritegnili čim več udeležencev in seveda tudi sponzorjev. Opombe 1 V nadaljevanju bom uporabljala izraz šolski knjižničarji, ker je tako bolj enostavno, mišljeno pa je za oba spola. (Razgovor je vodil Franci Pivec.)