OZ 2009/3

60 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 iz Braile (Romunija) v Sofijo leta 1879. Univerzitetna knjižnica sofijske univerze je bila ustanovljena istočasno z začetkom Višjega pedagoškega tečaja leta 1888, ki je v naslednjih letih prerasel v višjo šolo in leta 1904 v uni- verzo. BOLGARSKE KNJIŽNICE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Po drugi svetovni vojni je v Bolgariji ideologizacija prav na vseh področij življenja terjala vzpostavitev mehaniz- mov kontrole nad branjem in informacijami. Počistili so knjižnične fonde, v katerih je lahko ostala le “ideološko neoporečna” literatura. Knjižnice so imele pomembno vlogo v državni kulturni politiki. Knjižnično dejavnost so regulirali številni programski in normativni dokumenti. Nastala je množica novih knjižnic; konec tridesetih let prejšnjega stoletja jih je bilo okoli 5.000, leta 1955 pa je njihovo število naraslo na 16.758, število zaposlenih knjižničarjev pa s 1.000 na 3.683. Ob tradicionalnih splošnih in znanstvenih knjižnicah, katerih število se je zelo povečalo, so odprli še množico državnih, strokovnih in sindikalnih knjižnic. Knjižnične storitve za prebivalstvo so služile “idejno- vzgojni masovni propagandi”, “boju proti buržoazni ideologiji” in “kulturni revoluciji v mestih in na vaseh”. Hitra in stihijska rast knjižničnih zbirk je bila rezultat povečane nacionalne izdajateljske dejavnosti, ki je za- jemala tudi svetovno literaturo, dosegljivo po nizkih cenah. Pospešeno odpiranje knjižnic brez zagotovljene materialne baze in rednega financiranja ter njihova vloga ideoloških institucij enopartijskega državnega sistema upravljanja je leta 1957 pripeljalo do izdaje posebnega odloka Ministrskega sveta, ki je obvezoval ministrstva, strokovne in druge organizacije, ki imajo knjižnice, da morajo izboljšati njihovo dejavnost in jih razviti v “polnovredne kulturno- prosvetne ustanove”. Ministrstvo za prosveto in kulturo je dobilo nalogo, da skupaj z Nacionalno knjižnico idejno in metodološko vodi in nadzira vse knjižnice v državi. V petdesetih le- tih prejšnjega stoletja se je začela tudi izgradnja mreže okrožnih knjižnic, ki je bila zamišljena kot osnovna struktura centraliziranega upravljanja splošnih knjižnic. Konec šestdesetih let 20. stoletja se je izoblikovala hie- rarhija v vseh knjižničnih mrežah. Komite za umetnost in kulturo je vodil nacionalno knjižnico, okrožne, mest- ne državne in čitalniške knjižnice – vseh okoli 4.500, Ministrstvo za ljudsko prosveto je imelo v pristojnosti preko 4.000 univerzitetnih in šolskih knjižnic, Central- ni svet sindikatov je skrbel za preko 2.000 sindikalnih knjižnic, Komite za znanstveni in tehnični napredek je imel 175 znanstveno-tehničnih knjižnic, Ministrstvo za ljudsko zdravstvo je imelo okoli 70 knjižnic, BAN jih je imel preko 40, Centralni komite Bolgarske Komuni- stična partije preko 90, preostali partijski organi pa še dodatnih 30 knjižnic. Skupsj je bilo v državi v tem obdobju 11.000 knjižnic. Načela centralističnega načrtovanja in vodenja knjižnic so omogočila enovit knjižnični sistem, ki je bil norma- tivno vzpostavljen z Odlokom št. 2. Ministrskega sveta v letu 1970. V njem je NBKM opredeljena kot vodilna na- cionalna knjižnična institucija, ki zagotavlja metodološko vodenje. V okviru Komiteja za umetnost in kulturo pri Ministrskem svetu so ustanovili Medresorski koordina- cijski svet, ki je dobil nalogo, da opredeli enotne norme za specialne in splošno-izobraževalne knjižnice, da jih kategorizira, da odgovori na vprašanja o profiliranosti fondov in dejavnosti znanstvenih in specialnih knjižnic, da izdela programe za ustroj, opremo, mehanizacijo in kadre. Načela iz tega odloka so bila podlaga razvoja bol- garskega knjižničarstva v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ki je zajemalo okoli 10.000 knjižnic, organiziranih v razvejanem teritorialnem in panožno- institucionalnem sistemu s skupnim fondom preko 100 milijonov knjižničnih enot. Morali so koordinirati nabavo kompletne tuje literature v znanstvenih knjižnicah, po- enotiti knjižnično tehnologijo, uveljaviti sodobne stan- darde za bibliografski opis, enotni klasifikacijski sistem, postaviti centralno katalogizacijo za vse bolgarske izdaje. Knjižnični sistem je ustvaril pogoje za pojav negativnih plati takšne oblike organiziranosti in upravljanja knjiž- nic. Omejene so bile možnosti samostojnega razvijanja knjižničnih oddelkov in koordinacije med njimi. Pretrgale so se notranje vezi v knjižnem sektorju med izdajatelji, knjigotrštvom ter znanstveno-informacijsko in knjižnično dejavnostjo. Omejen je bil dostop do “ideološko sporne” literature. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja eno- ten knjižnični sistem ni bil sposoben zagotoviti centralne- ga državnega financiranja tehnološke obnove knjižnic. BOLGARSKE KNJIŽNICE PO LETU 1989 Velike spremembe, ki so nastopile po letu 1989 (padec socialistične ureditve in demokratične spremembe v Bol- gariji), se kažejo tudi v knjižničarstvu. Demokratizacija države je prinesla možnost dezideologizacije knjižničar- ske dejavnosti. “Specialni fondi” s prej omejenim dosto- pom so zdaj spet namenjeni vsem bralcem. Zavrnitev filo- zofije centralističnega vodenja na vseh področjih javnega življenja je postavila pod vprašaj obstoječ organizacijski model knjižničnega sistema. V novih pogojih je postala dosedanja knjižnična zakonodaja neustrezna. Vzpostav- ljanje tržnih ekonomskih odnosov in nastanek številnih nevladnih organizacij in fundacij za podporo kulturnih dejavnosti odpira nove možnosti financiranja knjižnic, če- prav še prevladuje proračunsko vzdrževanje. Ekonomske težave v državi so omejile to vzdrževanje na minimum. Posledica je zmanjševanje števila zaposlenih, nezmožnost