OZ 2009/3

64 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 primeren za filozofsko premišljevanje in znanstveno pre- učevanje. Predpostavljamo, da avtorji izbranih objav pristopajo k modrosti in sorodnim pojavom z različnih stališč, saj je različnost osnovni teoretični pogoj njihove potencialne komplementarnosti in medsebojne povezanosti. Odkritje medsebojnega dopolnjevanja in povezovanja naj bi bil rezultat sinteze kot znanstvenega postopka odpravljanja razlik in prispevanja k enostavnejši strukturi znanja o danem predmetu. Seneca 3 je govoril, da je resnica najbolj podobna poenostavitvi. Dosežena sinteza naj bi bila tudi dokaz kakovosti in relevantnosti izbranega gradiva. Članek predstavlja osnovo za razmislek o vključitvi modrosti v klasifikacijsko shemo védenja v informacijski znanosti (gl. Šercar in Brbre, 2007) in o vključitvi v učne programe od srednjih šol naprej. Domnevamo, da je mod- rost tudi pot k socialni državi. POSEBNOSTI ZAVESTI, MI[LJENJA, INFORMACIJ IN (SPO)ZNANJA KOT PREDMETOV PREU^EVANJA Kaj je (spo)znanje, je predmet filozofske panoge, znane kot epistemologija. 4 Vendar po Edelmanu 5 in Tononu (2000) izključno filozofski pristop ni dovolj za spo- znavanje mišljenja, zato ga je treba dopolniti z analizo možganskih mehanizmov. Čeprav je bila predlagana “naturalizacija’’ epistemologije, s tem da poišče svoje osnove v psihologiji, avtorja menita, da tudi to ne zado- stuje. Da izvemo, kako nastajajo informacije in zavest, moramo utemeljiti epistemologijo v biologiji, na prvem mestu v nevroznanosti. Za ta pristop so nujni trije po- goji: da je bivanje (časovno) pred opisovanjem, da je selekcija (časovno) pred logiko in da je v razvoju misli delovanje (časovno) pred razumevanjem. Vendar nobeno opisovanje, znanstveno ali drugačno, ni ekvivalentno izkušnjam slehernega posameznika. Vprašanja, kako za- gotoviti ustrezen opis višjih možganskih funkcij, so poleg vprašanj, kako spoznavamo in znamo, osrednji predmet epistemologije. Znanstvena teorija zavesti pri pojasnjevanju, kako materija postaja predstava (angl. imagination ) vendarle ne more za- menjati resnice, da bivanje ni opisovanje. Znanstveno opi- sovanje ima lahko napovedovalno in pojasnjevalno moč, vendar ne more neposredno izraziti pojavnosti duha, kot so mišljenje, informacije, znanje, spoznanje, ki so odvisne od telesa in možganov slehernega posameznika. V Edelmanovi in Tononovi teoriji možganov so odstra- njeni paradoksi, ki nastajajo pri predstavljanju s pomočjo “božjega očesa’’ zunanjega opazovalca. Kljub temu da smo zaradi narave utelešenja še vedno do neke mere ujet- niki opisovanja, smo le nekoliko boljši od stanovalcev Platonove votline (prim. Platon, 374 pr. n. št.). Edelman in Tononi se sprašujeta, ali lahko transcendi- ramo omejitve realizma, in odgovarjata, da tega v po- polnosti ne moremo storiti. Zaradi tega se vračata k misli o možnosti transcendiranja naših sposobnosti analize s sintezo. Čeprav so artefakti duha jezikovno pogojeni, lahko pojavnosti duha neposredno spoznavamo. Izkušnje o lastnostih, ki jih ima vsak od nas, ostajajo v našem ute- lešenju, v našem lastnem fenotipu. Razsežnost znanja, ki se lahko odpre ob tem izrednem trenutku na našem intelektualnem popotovanju, pa ven- darle obstaja. Gre za priložnost spoznati, kako so drugi ljudje (kot različni fenotipi) z zmogljivostjo zavesti višjega reda dejansko kategorizirali isti svet, ki ga delimo z njimi. Verjetnost, da je ta fenotip podoben našemu, je zanemar- ljivo majhna. Ob domnevi, da drugi ljudje lahko dosežejo splošno veljavnost, identično naši, čeprav njihova telesa in duhovi obdelajo signale iz zunanjega sveta na korenito dru- gačen način od našega, lahko odpravimo nekatere zadržke, ki omejujejo naš spoznavnoteoretični realizem. In ne nazadnje se zastavlja vprašanje, ali vsi pomenski odnosi na ravni zavesti predstavljajo predmete, primerne za znanstveno preučevanje. Razmislimo na primer o smi- selnih stavkih v navadnem jeziku ali še bolje o poetski razpravi bolj občutljivih ljudi. Domneva Edelmana in Tonona je, da tukaj in zdaj ne predstavljajo predmetov, ustreznih za znanstveno preučevanje. Njihov pomen in opis je preveč odvisen od enkratnih zgodovinskih obraz- cev, od mnogokratnih dvoumnih napotil ali (v primeru edinstvenega poetskega izražanja) od primerka, ki se ga ne da primerjati. Za razumevanje njihovega pomena po- trebujemo tudi enkratne fenomenološke izkušnje kot tudi kulturo slehernega udeleženega posameznika, ki je vpeta v zgodovino. Prav tako kot lahko pojasnimo samo zavest, lahko popolnoma znanstveno pojasnimo tudi materialne osnove predmetov in izražanja. Čeprav so kot predmeti preučevanja bolj neposredno dostopni kakor poreklo vesolja, niso primerni za znanstveni predmet. Njihova pomembnost ne bo prihajala do izraza izključno skozi znanstvene raziskave, ampak bo tudi rezultat našega in- dividualnega utelešenja in vzajemnih slovnično pravilnih menjav, ki nam omogočajo dostop do pojavnosti zavesti višjega reda. Če upoštevamo, da se največji del naših življenj odvija skozi težave takšnih menjav, se nam ni treba bati znan- stvenega redukcionizma, niti ne potrebujemo mističnih pojasnil, da bi razložili te težave. Spoznanje, da nekateri predmeti – čeprav jih je odkrila znanost – kot znanstveni predmeti niso ustrezni, naj bi bilo zadostno. Vse, dokler smo ujetniki opisovanja, je naša svoboda v jeziku.