OZ 2009/3

M T 65 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 Predpostavka Edelmana in Tonona je, da zavest nastopa znotraj materialnega sveta določenih organizmov, vendar avtorja njenega nastanka ne identificirata samo z možga- ni, saj sta prepričana, da višje možganske funkcije zahte- vajo interakcije s svetom in drugimi osebami. Zavest, duh, mišljenje, informacije in podobni koncepti (spo)znanja niso izključno področje filozofov, saj jih pre- učujejo tudi psihologi in nevroznanstveniki. Behavioristi skušajo eliminirati zavest iz znanstvenih razprav, podobno kot to počnejo tudi nekateri sodobni filozofi. Sodobni kognitivni psihologi so na novo uvedli zavest in duh kot legitimna znanstvena koncepta. Nekate- ri modeli zavesti koreninijo v modelih umetne inteligence in vključujejo metafore, prevzete iz računalniških ved. Ne glede na to, ali se uporabljajo prav ali narobe, je nesporno, da metafore ne morejo zamenjati pristnega znanstvenega razumevanja zavesti. Veliko nevroznanstvenikov javno izpoveduje zmerni agnosticizem do zavesti in svojo pre- vidnost opravičujejo z našim trenutnim neznanjem. V za- dnjem desetletju 20. stoletja so zavest začeli obravnavati tudi kot eksperimentalni parameter. Filozofski paradoks je v tem, da nekateri filozofi zavra- čajo sodobna znanstvena preučevanja zavesti kot primer zgrešenega pripisovanja lastnosti stvarem, ki jih te stvari ne morejo imeti. Če vemo, kako je zavest posebna kot znanstveni predmet, nas takšen napačen pristop ne bi smel presenečati. Izhodišče Edelmana in Tonona je, da zavest ni objekt, temveč proces, in da je, če gledamo s tega stališča, vsekakor primerna za znanstveni predmet. PSIHI^NE OSNOVE INTELEKTUALNIH SPOSOBNOSTI Moderna psihologija (Proshansky, 1970) je na novo pre- tehtala svoj predmet, metodologijo in teorijo glede na legitimnost nekaterih psihičnih pojavnosti, tudi modrosti. Težak (1960, 1970, 1970, 1974) je vedno izpostavljal po- membnost psiholoških vidikov informacijske znanosti oz. psihičnih osnov informacij. V prispevku bomo govorili o osnovah in razvoju intelektualnih sposobnosti, ki so pred- met informacijske znanosti kot uporabne epistemologije. Empirične podatke o inteligentnosti, ustvarjalnosti in modrosti si lahko razlagamo s pomočjo organicističnega in kontekstualnega modela. Po prvem in drugem modelu so v središču pozornosti spremembe, in sicer kvalita- tivne, ki so bolj pomembne kot kvantitativni premiki. Organicistični model predpostavlja, da so vse spremembe razvojno naravnane k napredku, proti doseganju nekega dokončnega idealnega stanja, po kontekstualnem pri- stopu pa spremembe niso v funkciji doseganja idealnih dokončnih stanj. Če pa opustimo idealistično presumpci- jo, se organicistični model spremeni v kontekstualnega. Kontekstualist je na neki način organicist, ki si je ogledal Platonovo votlino in ugotovil, da je prazna. Kontekstuali- zem bolj sodi v sociologijo znanja kot v univerzalno raz- vojno epistemologijo. Človek je bitje, ki se stara. V celotni življenjski dobi od rojstva do smrti lahko opazujemo razvoj in spreminjanje zaznavanja, električne aktivnosti možganov in njeno po- vezanost z védenjem, ritem alfa in beta, zmanjševanje frekvence alfa-valov 6 po puberteti, upad teže možganov za približno 15 odstotkov. Spremembe, ki jih povzroča staranje, vplivajo na spreminjanje zmogljivosti zazna- vanja dogodkov, obdelave informacij, priklica iz spo- mina, verbalnih in prostorskih sposobnosti, kognitivnih sposobnosti, na stanje mentalnega zdravja, povezanega s kognitivnim statusom, ter številnimi kulturnimi spre- menljivkami … Za Horna (1978) so pomembni pojavi, ki se tičejo narave in razvoja intelektualnih sposobnosti, vključeni v teorije o inteligentnosti. Veliko sposobnosti med seboj korelira in skozi celotno življenjsko dobo obstaja isti vzorec teh odnosov. Intelektualno delovanje vključuje šest dimenzij, in sicer mešanico osnovnih procesov spomina, uporabo pojmov in pripomočkov, kontrolne mehanizme, aktivi- ranje shem, sisteme metaznanja in izvršilne funkcije. V teh šestih dimenzijah je vključenih kar 30 primarnih spo- sobnosti. Uporaba pojmov in pripomočkov predstavlja organizacijo mentalnih virov, ki so rezultat naključnega učenja in fizioloških vplivov, ki se izvajajo v glavnem neodvisno od akulturacije. 7 INTELIGENTNOST Sposobnosti za širitev osnov znanja, težavnost struktu- riranja in avtomatizacije (kar približno izraža kazalnik kristalizirane inteligentnosti – G c ) naraščajo s staranjem skozi celotno življenjsko dobo, sposobnosti, ki izražajo izgubo fiziološkega substrata in okostenelost zaradi širje- nja in sistematizacije sistemov znanja (izraža jih kazalnik fluidne inteligentnosti – G f ), pa s staranjem upadajo, naj- bolj opazno v zreli dobi. Horn je behaviorist in se sprašuje, kaj je mogoče povedati o intelektualnih sposobnostih in njihovem razvoju v vr- tincu možnosti in nedoločenosti, znanja in neznanja. Indi- vidualnost vsakega od nas opredeljujejo genski dejavniki ter odnosi med nami in vplivi iz okolja (teh je neskončno mnogo) v funkciji časa. Če privzamemo, da nekaj, kar imenujemo inteligent- nost, obstaja, naletimo na osnovni problem. Obstaja namreč prevelika in zapletena množica vedênj, ki so