OZ 2009/3

66 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 znak inteligentnosti. Na to vprašanje obstajajo tako ne- znanstveni odgovori (inteligentnost so vsi življenjski dosežki, izraženi v prihodkih, tudi v prihodkih od kraje, pridobljena izobrazba, znanje več jezikov itd.) kot tudi znanstveni odgovori v teorijah inteligentnosti. Empirični behaviorist s testi preučuje različnosti vedênja, ki kaže na inteligentnost, in lastnosti, bistvenih za inteligent- nost. Rezultati na testih praviloma pozitivno korelirajo z uspešnostjo v šoli in službi, z zaslužkom in prestižem itd. Znanstveno je dokazano, da obstaja neki splošni atribut inteligentnosti G. Teorije enega podedovanega vzroka (angl. single inhe- rited cause – SIC ) predpostavljajo, da je zmogljivost za razvoj inteligentnosti določena s fiziološko strukturo, ki je biološko podedovana. V dejavniku G naj bi bilo pode- dovanih kar 80 odstotkov variance, vendar vseh varianc rezultatov testov inteligentnosti ne moremo pojasniti z dednostjo. Po okoljskih teorijah je ta zmogljivost v na- učenih sposobnostih, ki jih determinirajo vplivi družbe. Struktura sposobnosti, ki jih merimo s splošnimi testi inteligentnosti, se s časom spreminja in rezultati so zelo odvisni od starosti testiranih. Vzorec lahko odraža tudi individualne razlike v razvoju sposobnosti (Anderson, 1940). Začetna sposobnost po tej teoriji predstavlja fiziološko determinirano zmogljivost. Po Hornovi procesni teoriji so manifestne sposobnosti posledica kombinacije nekaj osnovnih vplivov. Inteli- gentnost naj bi vključevala najmanj 30 ločenih primarnih sposobnosti. Vsaka od teh naj bi temeljila na različni skupini determinant. Vsaka naj bi označevala posebno kognitivno sposobnost oz. kazala na posebno vrsto raz- vojnega vpliva. Kot rečeno sta vrsti inteligentnosti dve: G f se meri z na- logami, ki vključujejo hitrost, in z nalogami, katerih reše- vanje ni časovno omejeno (naloge vključujejo slikovno, simbolno ali semantično vsebino). Vsebine nalog, ki najbo- lje označujejo G c , zahtevajo relativno visoko izobrazbo in akulturacijo. V zreli dobi se funkcija akulturacije premika z izobraževalnega sistema na sisteme, povezane z delovnim mestom in kasneje z upokojitvijo. Obe vrsti inteligentnosti sta skupek več sposobnosti ali kognitivnih funkcij. Naj- zgodnejše izraze inteligentnosti (G f in G c ) najbrž gensko določajo fiziološki dejavniki. V največjem delu zrele dobe korelacija med G c in G f upada. Teorija o G f in G c je delno rezultat faktorske analize med- sebojnih korelacij med primarnimi sposobnostmi, ukvarja pa se tudi z razvojem teh sposobnosti in z nekaterimi idejami in spoznanji o razlikovanju čustvovanja, zaznava- nja, spomina in spoznavanja. Staranje, prestrukturiranje in prilagajanje lahko vplivajo na rast sposobnosti v starosti. Dokazano je, da je veliko sposobnosti G c bolje organiziranih in prilagojenih in na sploh boljših pri starostnikih kot pri mlajših odraslih. Zdi se, da verbalno dojemanje, delno izraženo z velikostjo besednega zaklada, splošno znanje, razmišljanje, ki teme- lji na znanju in visoko razvitih pripomočkih, ter verbalno tekoče izražanje pri priklicu iz terciarnega spomina (TM) 8 naraščajo s staranjem, še posebej, če so razlike v izobrazbi in hitrosti konstantne. Na splošno se zdi, da obstoječi testi, ki merijo pojmov- no širino, število shem, dostopnost pojmov kot pri VPT (angl. verbal productive thinking ), vrsto metaznanja in kompleksnost sistemov kontrole, kažejo rast ali vsaj ne upad sposobnosti skozi glavni del odrasle dobe. Vendar veliko sposobnosti s staranjem v odrasli dobi upada. Predvsem gre za fiziološke vplive degradiranega organ- skega substrata. Živčno tkivo se po najzgodnejšem ob- dobju razvoja ne regenerira več. 9 To vpliva tudi na najo- snovnejše funkcije inteligentnosti, kot je primarni spomin (PM). Toda vsi upadi intelektualnih funkcij se ne morejo pripisovati le fiziološki osnovi psihičnih pojavov. Ob- stajajo namreč tudi psihološki vzroki upada. Ko sistemi znanja postanejo rutinski in avtomatski, prihaja do rigid- nosti, ki lahko ovira premike k novim sistemom znanja. Restrukturiranje in prilagajanje lahko ta problem olajšata, vendar če ima sistem za spomin omejeno zmogljivost, problem preobremenitve narašča. Posledice tega so lahko konfabulacije in zmedenost ter upočasnitev, vključno z zastojem delovanja, ki jih lahko ugotovimo pri neposred- nem opazovanju intelektualnih sprememb v odrasli dobi. Sposobnosti G f in procesi kratkoročnega usvajanja in priklica (angl. SAR – short-term acquisition and retrieval processes ) upadajo. Kazalniki upadanja so upočasnjeno razmišljanje, zmanjšana hitrost primarnega in sekundar- nega spomina (PM + SM), zaznavanja, odziva in ohra- njanja informacij med spremljanjem miselne aktivnosti. Drugi kazalniki upada G f so neprilagodljivost, mešanje delov nekega problema, izogibanje težkim problemom, sprejemanje nekonsistentnih rešitev, nesposobnost lo- čevanja značilnosti razreda, neprimernost klasifikacij in pomanjkanje pozornosti na obliko (v nasprotju z vsebino) dokaza ter upad informacij, sprejetih po kosih. Starejši odrasli delajo počasneje od mlajših odraslih, vzrok teh defektov ni izguba samih intelektualnih funkcij, ampak so vzrok defekti v perifernih čutilnih procesih. Obstajajo tri vrste dokazov, da defekte staranja povzroča- jo samo periferne funkcije. Prva vrsta dokazov so slabši rezultati starejših pri testih brez časovnih omejitev. Dru- ga vrsta dokazov so rezultati pri testih, ki kažejo porast časa, potrebnega za reševanje nalog, in upad uspešnosti starejših v primerjavi z mlajšimi osebami. Tretja vrsta dokazov kaže, da defekti G f in SAR niso odpravljeni, če